Nova Zelandija - Moja Zelandija: marec 2013

Morm prekinit "umetniški" post in vam razkriti kako dogodivščino, a n. Pisal bom kr iz glave, ne delam si kakih zapiskov v mali zvezek, tega uporabljam samo za izračune in zapisovanje delovnih ur, poleg tega pa dogodki, ki si jih ne zapomnim verjetno niti niso vredni zapisa.

Fotka za člansko izkaznico v Kopačka cross country klubu Hastings

Ko sem že mel v glavi zrisan cel načrt kk bom spizdil iz Hastingsa, so mi v službi vrgli pod nos ponudbo, ki je pač nism mogo zavrnit. Mogoč bo kdo rek, da sm dollar slave, ampak svoj biznis opravljam z veseljem. Sam kakega fraj dneva sem bil potrebn. In tako sm proti koncu februarja dobil prvo fraj nedeljo. Po eni strani tak ritem ni slab, ker ne jamraš več v ponedeljek kk je škoda, da je že konc vikenda. Ja, ponudili so mi delo do konca sezone, nekje do konc aprila, začetek maja…in nekaj dni kasneje, ko sm direktorju pomagal pri švasanju ene mašine ( ti mojstri v firmi dosti strojev, takšnih in drugačnih pripomočkov kr sami nardijo in direktor je prvi med »inženirji«) mi je rekel, če se jim bom naslednjo sezono pridružil. »Ha Grega, ti bi lahk priš septembra spet k nam, zdaj znaš vse, te ne rabimo več učit, lahk prevzameš svoj biznis?« Huh, sweet as bro, se bomo še zmenli. Z irigacijo sem uspešno zaključil za to sezono, nič več tuširanja trikrat na dan, nič več mokrih šuhov cel dan. Iz njiv sem spravil že med tri do štiri kilometrov namalnih cevi. Lahk si predstavljate kako to dela z mano. Čaka me še tristo metrov šest inčnih in lahk bi samo jamral in pluval…pa gledam na to drugač. Poleg tega, da sm za to plačan je to še hardcore telovadba, se upam it stavit, da je celo težje kot zumba, tk da dvakrat dobro zame. Edin nos si je treba vredo s sončno kremo namazat, ker to lahk traja, v Hastingsu pa so bli v štirih mesecih trije dnevi, ko ni sijalo sonce.

Dobil sem dve novi funkciji. Nad prvo sm bil res presenečen, sm ves čas mislil, da bo to delal nekdo dosti bolj izkušen. S strojem, ki se mu reče digger in je prključen na traktor (ne bom niti poskušal prevest v slovenščino), dvigujemčebulo iz zemlje. Sliši se enostavno (pa tud smešno), pa ni. Ves čas, tud deset ur skupaj morš bit stoodstotno zbran, da ne greš previsoko al pregloboko al pa izven linije. Poleg tega je sestava tal na vsaki njivi različna in rabiš zmer neki cajta, da najdeš pravo nastavitev in da dobiš filing. V petek sm v petih urah zmetal ven za tristo tavžnt evrov čebule, soboto skupaj s sodelavcem za milijon. In če bi šel z mašino za malenkost previsoko, bi jo uničil. In predstavljajte si pol faco človeka, ki je ves svoj dnar dal v ta biznis. In ko preživim deset al pa še kako uro več v traktorju, sm hvaležn, da ima prav vsak klimo ter radio in da obstajata dve radio postaji, ki vrtita izjemno glasbo. Če bi mogo poslušat kaj ala city al pa center, bi se vrjetno že vrgo skoz zadnjo okno pod stroj. Druga funkcija pa je, da sm neke vrste nadzorni pri spravljanju čebule iz tovornjakov, ki jo pripeljejo iz polja do pakirnice v škatle. To delo obsega preveč različnih opravil, da bi zdaj vse opisal, rečem lahk le, da sm že zneso vso jezo nad šoferja tovornjaka s pretrdo nogo na kuplungi. Od takrat naprej me kliče boss.

S temi čebulami sm preživel toliko časa, da so mi že zlezle pod kožo in jih resnično nikol ne bom pozabo. Ko bom enkrat doma bom verjetno zmer po trgovinah gledal, če so od »nas«. Ko vidiš, da te nadrejeni ne obravnajo kot tujca, ne kot bekpekerja, ko postaneš njihov sodelavc v pravem pomenu besede in ti zaupajo vedno bolj pomembna dela, ti res ni več težko kdaj ostat do teme. Enostavno ti postane jasno, da se boš usedo v avto in odpelal domov, ko bo posel končan. Poleg tega pa to ni pošiljanje mejlov, ampak proizvodnja hrane, neki najbolj plemenitega kar lahk človek dela.

Medtem ko Emiliano daje šnelkurz Čehinjam...

...se js s tem podim po njivi.

Dnevi letijo in kr naenkrat pomislim, da me že štiri in pol mesece ni doma. Ka kaj delajo, me kdo pogreša, pele kdo psa na sprehod, ga družba še kr serje med tednom do jutra??? Še dva mesca in pol in bi mogo bit že na letalu nazaj v domovino. Nočem planirat, pa si vseeno ne morm pomagat, zmeri mam v glavi vsaj dve rešitvi za situacijo in predračun. Ko prideš do stopnje, ko se več al manj zdi vse izvedljivo, ko dobiš idejo in si rečeš ja valda, zaka pa ne, postane zanimivo. Naslednji trenutek zravn vskoči pitanje »pob kda pa misliš diplomirat«, si kr predstavlam mamo kk me zaskrbljeno to vpraša. Takrat ko bom pri volji za to in nič prej. Dobo sm idejo, da morm Novo Zelandijo prepotovat z motorjem, z minimalno prtljage, z leder jakno in z vsaj dvotedensko brado. Pa ne s kakim fensi potovalnikom, ampak s sportivo iz 90ih. Te so mi ble zmer kul, njihov zvok je čisto neki drugega kot pri ta novih…gpx, gpz, zzr, fzr, vfr, ipd..aaarrrrrgghhhh. To bo priložnost za specialno verzijo bloga, čez leto dni, motoristov dnevnik.

Na prste ene roke sm preštel kolko fraj dni sm mel v tem letu, vključno z današnjo nedeljo štiri. Od tega sm mel prvega januarja mačka za popizdit in še spal nism celo noč, ena dan je bil praznik in takrat sm bil žnodrav, plus dve nedelji, eno aktivn, današnjo pa preležal v vseh možnih položajih v novi postli, do tega pridem kasneje.

Bil sm v Napierju na Art Deco festivalu. Dogodek, kjer se vsi oblečejo v obleke iz 1930 in se obnašajo kot takrat, vozijo stare avte, plešejo na glasbo iz tistih časov. Neki najbolj zanimivga kar sm kdaj vido, fajn vzdušje, vsi nasmejani…noben ne jebe zadnje mode. Te mine, da bi šov na hamburger.

Obiskal sm tud CornEvil. Njiva s koruzo, v kateri straši za posrat. Celo poletje sm delal na njivi poleg te koruze, šef se pozna z mojstrom, ki fura to v Hastingsu in je dobil par vstopnic. Men je dal dve in mi ob tem zabičal, da morm obvezno peljat tja osebo ženskega spola, ker je mnda tk strašno, da se bo skoz stiskala k men (posluši ti nasvet od izkušenega). Kolegica, ki je šla z mano, je čakala tri tedne (odprto je samo v petek zvečer), da sm en petek prišel pravi cajt iz službe. Ja, ko dobiš v roke eno baterijo in to od osebe, ki je cela krvava in ko slišiš, da trije, ki so vstopili pred tabo cvilijo kot da bi jih na živo rezali, no pol pomisliš, da bi pa mogoče rajš šov nazaj domov. Ampak ja, valda ne morm, šef me bo zjutr vprašal kk je blo, ker on jih še ni porabil, ne morš pred žensko rečt ne upam…in sm rek fakoff itak se ne gre zares. In po dvajstih metrih hoje skozi koruzo, ko sta naju napadla dva z motorko in ko sva lavfala ko pr norcih, mi ona reče, da ne gre več naprej, da si ne upa. Ja fajn, js ne grem nazaj, ajde greva naprej, bova že preživela. Pulz sm mel gladko na meji smrtno nevarnega, verjetn tud zato, ker sm tolk pametn, da sm pred tem spil pol litra energijske pijače, pa ne kr bi rabo neki, da bi bil budn, pač zapasalo mi je, nism pomislo, da ni ravn fajn. Ta koruza ni za srčne bolnike, to piše tud na spletni strani. Ves čas sm si govoro, ne bo kaj, to je sam zabava (na mal čudn način)…a še zmer je blo uno, ja ka pa če kdo od njih ni igralc. Vse skup zgleda resnično, dobri so, kapo in sončna očala dol. Po pol ure sm priš iz koruze z gnilo majco, pa ob desetih zvečer ni blo ravno poletnih temperatur. Od takrat naprej lahk gledam kterokol grozljivko z odprtimi očmi (ves čas, tud med reklamami) in zravn jem pašteto.

Mokre sanje (vespa)

How you doin'?

Ni fotkanja brez vsaj ene pozerske

Po več kot treh mescih ne preveč razkošnega a zanimivega življenja v hostlu sm si rek, da je pa zdaj dost. Še neki časa bom delal, rabim postlo iz katere se bom težko skobacal, ne pa tako iz katere bom zjutraj bežal, rabim fraj kuhno ko sm lačn in konc koncev hočem jebeni leder kavč. Sm malo posrfal po njihovi bolhi, kriterij je bil, da me bo stalo največ do cene hostla. Najdem tri zanimive oglase, si jih shranim, nasledn dam povem sodelavcu, mi mal svetuje kje je bolš lokacija. Pošlem mejl Jimu, odgovori mi njegova lubica…Jim ribari, pride konc tedna in te bom poklical/odpisal. Kul fajn, lahk počakam, še mam za cel tedn plačano najemnino v hostlu. Res konc tedna dobim sporočilo, da lahk prletim pogledat bajto, hitr čeknem na zemljevidu pot to tja, izi, dobr kilometr naravnost in pol desno sto metrov. Pozdravi me Jim (lastnik). Par besed na brzino kdo pa kaj sem, mi hitr pokaže okol, med tem sm že cel slinast, ponudi pir, odklonim. V roke dobim piksno kokakole, tud prav če že ni pepsija. Se mal zagovoriva, ena ura je mim, vmes pošljem sporočilo lastniku naslednje hiše, ki bi si jo mogo it pogledat…ja kaj, ne bo me, sm že zrihtal. Jim mi pove, da sta samo dve pravili v hiši, no shoes in house in vsak naj spuče posodo za sabo. Ka pa kaj drugega, ostalo pucanje, wc papir, itd.? Ah ne, zato poskrbi on sam. Dobro, daj mi vseen povej kje maš sesalc, če me slučajno prime.
V hostlu večini nism povedo, da se selim, ne maram sloves (dobro, kdo pa jih?), se bomo že še srečali. Krasne ljudi iz celga sveta sm spoznal tam in z nekaterimi smo postali res kolegi. Še ena zanimivost. Verjetno se spomnite Travisa, ki sem ga omenil v nekaterih postih. On je novi menedžer hostla. Bravo texas ninja.