Catch you later New Zealand

Vem ja, dosti časa je minlo. Na trenutke sm že mislo, da ne bom spisal tega skup. Pa sm le dal slušalke gor in začelo je nastajat. Zaključek bo verjetno daljši, odvisno kolk stvari se bom spomnil in kolk se jih ne bom hoto.

Proti koncu lanske sezone, ko sm bil že prepričan, da bo dost, so začela do mene prihajat vprašanja, če bi priš nazaj na Novo Zelandijo za še eno sezono. Pa sm se temu bolj smejal, pol malo manj, na koncu pa sm rek ja valda, ni boljšega kot bit umazan, vsak dan umazan. 

Pred letom nazaj v Evropo sm zabremzal še v Sydneyu, tam preživel par dni, spoznal neki novih kolegov, šel na wc v zelo znano operno hišo, preplačal taksi, se ves dan z Bosancem pogovarjal v angleščini, naredo par fajn fotk, pa ja no….tud vn smo šli in se obnašali  neprimerno.

Sj vete kje

Po sedmih mescih spet doma, vse je isto, edin js mal bolj čudn, eni me majo še rajš, drugi me pogledajo več ne. Domov sm priš čist zdelan, kr neki časa sm rabo, da sm se postavo nazaj. Poletje je blo zmeri boljše, vročine sm navajen, družba je bla odlična. Obiskala sta me tud Bridget in John, hčerka in sin od novozelandskega big bossa. V treh dneh smo naredli jurja kilometrov po naši deželici in na koncu sm bil sam skor tolk navdušen nad lepotami Slovenije kot onadva, pa čeprav sm pred leti že dobršen del države odfural z motorjem. 

Blejski Vintgar z Johnom in Bridget

Slovensko poletje se je zame prehitr končalo, čakalo me je še eno poletje v down under, men pa v tistem trenutku ni blo preveč za it nazaj tja dol. Mi je postalo všeč doma, ampak ko sm bil na letalu za Pariz, tik pred vzletom nastavil ACstrelavdarlaDC na maksimum, ki ga zmore jobsov izum, je neki filinga spet prišlo. Kolkr je fajn prit domov, je tud ok spizdit od doma.

Iz Benetk v Pariz z Air France, kjer je bla poleg moje vrste za odhod na letalo še ena vrsta znanega nizkocenovnika. Kak so tlačli tiste svoje kovčke v okvir, pa medvedke in loparje, preverjali, če velikost ustreza, pr nas pa nikome ništa, pa je bla moja karta smešno poceni. Mal zmeden na CDGju, kdo pa ni, pristopim k taksistu. V Ibis hotel gospod, veste kje je to?, seveda on ve to ja. Nism štel kolkrat je sfalil, brez navigacije, sicer prijazen, ampak vseen sm rek »čuj tolk ti dam za kar je več si si pa sam kriv«. Eni dve bizarni sceni v prijetnem hotelu in hitro sm se spomno na »kaj se delaš Francoza«. Naslednje jutro obilen zajtrk in že sm bil letalu za Kuala Lumpur, na katerem pa, sj sploh nism bil presenečen, Francoz na mojem zicu, zraven pa še njegova žena s pogledom »mulc pober se stran«. Sm rek gospodu, da tam je moj zic, pokazal karto, zastopla tk nista nič, na koncu sm se usedo na zunanjo stran, kar mi je še bolj odgovarjalo, sred noči mimo dveh arogantnežev na wc res ni blo neki, kar bi si želel. V Maleziji ista scena, spet Francoz na mojem zicu, sm se še sam nasmehno, here we go again. Na treh letih sm glih na enmu sedu na rezerviranem placu, čist preveč prilagodljiv.



Ob polnoči me je novozelandski carinik pozdravil z »welcome back sir«, spet v hotel mal zadremat, osem ur kasneje pa sm že mel na telefonu mojga šefa Warrena, zdaj ga že vsi poznate. Mal nerodna situacija, ker ga nism takoj prepoznal po telefonu in je že priletela šaljiva grožnja, da sm zarad tega odpuščen. Celodnevna vožnja z avtobusom iz Aucklanda do mojega ljubega Hastingsa, nazaj v The Rotten Apple hostel, kjer me je pričakala kolegica Helen, tokrat v vlogi menedžerke hostla, na mizi pa hudo začinjena solata za večerjo in soba v kateri sem pol leta nazaj preživel dva meseca. Home away from home torej.
Ene par dni bom fraj, da prebolim jet lag….ma kje, dva dneva čilanja in sm bil že nazaj v sedlu. Lepo je blo videt spet znane obraze iz firme, ti gospodje so zmeri nasmejani, radi se norčujejo iz mene in naših 47 al 43 kilometrov obale, različni viri prikazujejo različne cifre.

V hostlu sm bil kr kak mesnc sam v sobi, pol pa je priš cimr, Ho iz Južne Koreje, z nama se je začela družit še Sungmi, mal kasnej pa še neki pubecov in deklet, iz Južne Koreje seveda. Postali smo družba, kuhali drug drugemu, kazali fotke iz svoje države, kr sm bil že stari maček v Hawke's Bayu, sm jih tud peljal naokol, razkazal kaj kraj ponuja, vmes nas je Ho skor zvrnil v prepad, ko je s svojim station wagonom na makedam zapelo krepko prek osemdeset, ne na bankino, ampak na makedamsko cesto nad Ocean Beach. Zaustavo nas je mal večji rob, takrat se je banda korejska soglasno odločla, da morm js vozit naprej. Enkrat sm dobo mal vročine, pa je Ho sam od sebe skočo v trgovino po čaj zame, Sungmi pa mi skuhala pekočo juho, pa ne pekočo kot si jo mi predstavljamo, ampak za enga iz EU skor smrtno nevarno pekočo. Sicr pa so me vsakodnevno oskrbovali z brezplačnim sushijem, Ho je neki časa delal v sushi restavracji, Sungmi je mela kolega, ki je lastnik sushi restavracije, nism ravno oboževalec, a če dobiš  štirje letni časi škatlo pred vrata al pa kr na postlo nima smisla zakomplicirat. Na kratko zelo prijetni in prijazni ljudje.

Ho, Sungmi & Seung

Na vrhuncu mojega socialnega življenja me pokliče Jim, lastnik hiše, kjer sm prejšnjo sezono tri mesce stanoval. Jow Grega, mam sobo fraj spet, prideš nazaj? Seveda, kdaj? V nedeljo se sprazni. Ok, sweet as. Vržem kovček v svojo sobo, mal neki hrane pospravim v hladilnik in že mama z Jimom debato. Pozabo sm te vprašat kolk je najemnina zdaj? Za tebe je ista, ne povedat puncama, oni dve plačujeta mal več, pa če te vprašata kolk si plačo varščine, jima kr reč sto dolarjev. Aja, po novem maš varščino? Ja ja, sam ti ne rabiš, tk nimaš cajta kaj uničit v bajti. Drgač pa punci zlo malo govorita, kar ni nujno slabo, še doda z malo mero svojega humorja. 

Nazaj v rezidenci

Tokrat je bil začetek sezone zame dosti lažji, sproščen, pristop je bil čist kiwijevski. Ene par dni dela, ki mi ni blo najbolj všeč, pa se je hitr obrnilo. Sred tedna me pobere Mike, oddrviva proti polju, zagledam dva ta mlada John Deera, zadaj pa novi roto-brani. Se mi je že nasmehnilo. 15 minut orientacijske vožnje, nakar dobim vprašanje ti je jasno kaj morš kk pa kaj?….ja no približno, pa bom že, ne skrbi «Magic«. (Mike je sred leta dobil vzdevek Magic – ni povezave s filmom) In tako sm šest tednov po dvanajst ali več ur na dan pripravljal teren za sejanje čebule z rotobranami in rolerji. Sliši se jojmene, ampak ni, še zdaj dobim kurjo kožo ko se spomnim. To je blo eno najboljših del kar sem se jih kdaj lotil. Kdor tega ni sprobal, ne bo nikol zastopo. 

Moja pisarna za 6 tednov, precej udobna

Prijetno delovno okolje

Prihod na polje malo pred šesto zjutraj, sonce še ni pokazalo svoje cele face, luft je svež. Vzamem iz avta torbo z orodjem in mazalico, preverim, če vse štima, namažem rotobrano in kardan, vmes se segrejo vsi jezni konji v mašini. Iz avta vzamem še hladilno torbo polno dobrot, ki sm si jih pripravil prejšnji večer in jo postavim v traktor tako, da mi je zmeri na dosegu, vzdignem rotobrano, spustim dol kolesa na rolerju, vrata na traktorju pustim za trenutek še odprta, da dobim polno dozo zvoka šestih cilindrov, zaprem, nastavim CCRje na radiu in pričnem spreminjat travnik v njivo. Bli so časi, ko sm porabo okol sedemsto litrov nafte v enem dnevu, ko da bi se z ladjo vozo okol. Vse skup zgleda kot gr pa dol z enim mazohistom za volanom, pa vendar je treba videt in občutit podlago, naštimat stroj tk, da bo zemlja optimalno pripravljena, ravno prav globoko, glede na trdoto prsti ves čas prilagajat hitrost, že vnaprej videt teksturo prsti. Najbolj zanimiv del pride na koncu njive, ko morš vse skup obrnit, še prej pa dvignit iz tal, ne da bi za sabo pusto kak kup al luknjo, ponavadi kr s komando, dostikrat je šlo na milimetre z ograjo, polomo nism nobene. Sej ne bi bil kriminal, ampak neki posmehovanja na moj konto mi pa ne bi ušlo. Nekaj tednov mi je pr tem pomagal Sam, s katerim sva že prejšnjo sezono neki časa arbajtala skup pri spravljanju pridelka. Vsak s svojim kompletom mašinerije, on ponavadi s štir brazdnim plugom js pa z rotobrano in rolerji. Vsak dan sva spreminjala zeleno v rjavo, se na vsake par ur ustavla, da sva se mal pohecala, nadihala svežega lufta in nadaljevala do teme. Če delaš s traktorjem se ne ustaviš kadar si lačn, bi blo že skor razmetavanje cajta, malca se med vožnjo, je vse pr roki, če pade sendvič na tla pa ah jebat ga, se mal spiha pa dokonča. Bananine olupke in jabkine ostanke se zmeče skoz zadnjo okno pod mašino, da vredo zmelje organske odpadke. 

Ena obdelana njivica

Že raste

Po glavnih cestah je tako mašinerijo kr zahtevno prevažat, večinoma se pelješ po dvajset ali več kilometrov na drugo lokacijo, dostikrat gre na knap čez mostove, mimo znakov, hitr lahk pozabiš da je zadnji del še vsaj metr širši kot prednji, je pa vseeno prijeten občutek bit s takim bad boyem na cesti, še bogovi tovornjakarji te pozdravljajo. Na en zame precej jebeni dan se je za mano spusto »road ranger« (polcaj prometnik), sj sm vedo ka bo in da me bo to slej ko prej doletelo. Kk si kolega, a bo, zaka nimaš dodatnih odsevnikov, traktor je več ko dva pa pol v širino (sm mel dvojne gume zadi gr). Ja nimam jih tu, na rotobrani so, ravno grem ponjo na firmo. Aha, za koga delaš, pa izpit mi pokaži, a nimaš novozelandskega, aha, ka pa je ta knjižica, a mednarodna vozniška, aha, še nism vido take, kr tu počak, grem preverit. Pride nazaj in mi prijazno sporoči, da bo štirsto dolarjev kazni in da bo napisal kr na firmo in ne na mene. Aha, ja ka naj, sem zlo srečn, da nisi ugotovil, da sploh nimam izpita za tolk težek traktor, si mislim. 

Še predn, da sm s pripravo tal zaključo, je na drugi strani že blo drugo delo in na trenutke se mi je zdelo, da me bojo raztrgali. Jutr te rabim na firmi, boš pregledal irigatorje predn jih pelemo na njive, na drugi strani me je drugi klical, da me rabi še naprej na traktorju, čet dvajst minut bi pa mogu bit na viličarju. Prejšnjo sezono sm si zmer želel vozit viličar in ko je blo le možno sm skočo gor, pa se je že kadilo. Letos pa sm mel na začetku mal izi treninga brez kakega hitenja pol se je pa začel zares. Če neb prej opazoval kk mojstrsko z njim delata Gerry in Warren, bi se verjetno utopil v gužvi, ki me je doletela, ampak sm jo z obilo švica nekak sfural.

When your day is done, and you want to ride on... :)

Z eno roko

En dan mi Warren reče, da ma eno super delo zame, ja seveda, kolk bom umazan, do trebuha al do nosa. Ne ne, jutr pridejo delat dekleta na njivo, ti boš njihov nadzornik (še zmer mu nism verjel, ker tako delo on ponavadi zase zadrži), to pa to vrsto plevela morejo morejo odstranit, glej da bojo dale neki od sebe. Pa ne rabiš bit skoz tam, pojd vmes kaj fajnega pojest, mal se spočij. Ok, ka so lahk Čehinje, prosim? »Turistke« so po parih urah začele jamrat, da so utrujene, ob treh bi zaklučle in namest, da bi jih pelo na džus, me je že čakalo kaj drugega na drugem koncu zaliva in nč socialnega življenja zame. 

Mali bager, iz neke druge ere a še zmeraj zelo uporabn

Lani še velika muka, letos že letijo po luftu

Servus mačke

Priznam, da sm že kr mal nestrpno čakal, da se postavijo irigatorji na polja, položijo cevi in da štartam z delom za katerga sm se lani specializiral. Še prej sem zalepil neki novih cevi, popravil stare, pregledal ostale stroje. Prejšnjo sezono sem upravljal z dvema ali občasno s tremi irigatorji, letos sm prevzel vseh pet. Hitro sm dobo zravn še vajenca Eddija, ki ga je blo treba naučit dela z namakalnimi sistemi. Prvi dan sm mu rek, da bom js odpelo traktor na polje oddaljeno par kilometrov stran, on pa naj prpele avto. Sm ga čako deset minut pol pa me je začelo mal skrbet. Ko se je le prikazal, je povedo, da še nikol ni vozo avta z ročnim menjalnikom in da se je skor usral na glavni cesti. In tk sva se učila še kk se prestavla in kk kuplunga spusti. Na dan sva prevozla po tristo ali pa še več kilometrov od polja do polja z mojmo super šajni na novo pobarvanemu v ferrari red Hiluxu. Po novem je v avtu delal tud radio in sva kr pogosto vrtela nama še posebej pri srcu komad. In ko se je Eddie naučil vsega potrebnega, se je odločil, da je delo preveč naporno in da želi izkoristit del študijskih počitnic za spanje dlje kot pa do petih zutr. Čist zastopim. Par dni mi je pasalo delat sam, sm bil nazaj v svojem svetu, potem pa je z mano začel delat še John, ki si ni bil ravno tuj z irigatorji, pa vseeno ga je blo treba mal natrenirat. Dnevi so leteli, zgodaj zjutraj irigatorji, potem viličar v pakirnici, spet nazaj do večera irigatorji pa tud dostave sm delal do lokalnega supermarketa. Naložo tono krompirja in pol tone čebule na avto, zategno s pasi na škripec in se v upanju, da me ne ustavjo polcaji al pa da vse skup ne pade dol, podal na pot. Indijci v skladišču trgovine so me klicali hello my friend, ka pa drugega. Sledila so še vprašanja how are you today, where is Warren, where are you from….aha Slovenia, any jobs there, good money aye?

V tej gužvi se je začel naokol sred poletja vozit boziček, na radiu so me ubijali z reklamami v kterih je bla vsaka četrta beseda bozič in da brez tega in tega moj božič ne bo popoln, tk da sm ga začel ugašat v času reklam in poročil. Se je pa zgodilo res lepo popoldne, večer in tudi noč, ko se je cela ekipa odpravila do kmetije in doma družine Steenkamer, kjer smo malo praznovali pred koncem leta. Marsičesa v življenju še nism vido, pa vam vseeno rečem, da je to en najlepših placov. S ktere koli točke se iz hribov vidi ocean, povsod živali, zeleno zeleno, lani sem vse to obvozo tud s krosovcem. Pripeljal sem se s šefom in njegovo drago, on je prinesel s sabo svoj domač sladoled, res model dela sladoled, js pa fotoaparat. Odločo se je, da ne smem kaj spit, ker bom fural nazaj v dolino. No pa so mi ob prihodu v roke dali pir, čez par minut še enga, Warren me je spomno, da morm pol pelat, pri tretjem sva nazdravila in prišlo je do tega, da je domov v dolino pelala njegova. 

Pol je blo še novo leto, ki sm ga tokrat kot mali fantek brez slabe vesti in obžalovanja prespal.

Paradise on planet Earth

Warren, Chris, Sam, Eddie & Gerry

Prvi dnevi novega leta, poletje na vrhuncu, tempo se je še samo stopnjeval, na teden sem delal preko osemdeset ur, stejke sem v sebe metal kot za šalo, pa vendar me je včasih za trenutek odneslo domov. Začeli so se zadnji trije tedni, Warren mi je ves čas govoril naj ostanem, tudi ostala ekipa ni bla nič kaj vesela, ker odhajam, na koncu sm bil še sam mal zmeden ka je prav in kaj ne. S šefom sva večkrat govorla o tem, čeprav na začetku nism bil prepričan al me zajbava al misli resno, ker šalila sva se res dosti. Pa mi je počasi le postalo jasno.

Needs to be green!

Bolj kot je šlo h koncu bolj sem užival v delu, vse je teklo kot po maslu. Zadnji teden se mi je pridružil še Sven iz Nemčije, katerega sem pred svojim odhodom moral pripraviti, da me zamenja skupaj Johnom. Začela sva kje drugje kot pa pri vožnji z desnim volanom. Najprej po stranskih cestah in dokler je šlo vse skup počasi sm bil še brezskrbni sovoznik, ko pa se je Sven mal navado kontra pasa in je začel po ovinkih gnat mojo Toyoto kot sm jo sam gnal na nujnih vožnjah, pa mi le ni blo več tk ok. Ene parkrat sm mu mogo omenit, da je zadnje kar si želim doživet v zadnjem tednu na Novi Zelandiji to, da me en Nemc zvrne v grabn z avtom. Mal za šalo mal zares. Njegova angleščina je bla zlo boga, dostikrat sm mu jasno razložo ka naj nardi pa sm naslednji trenutek že gledal in opazoval ka za hudiča dela. Včasih me je že mel, da bi na izi znoro, včasih sm se pa naslono na traktorsko gumo in se samo smejal. In pol sva raje začela komunicirat bolj v nemščini, za vsak slučaj. Mi je rek ti si edini, ki ga zastopim, za ostale pojma nimam, kaj mi govorijo. V dveh dneh ga je sonce tolk nažgalo, da je mene začelo skrbet zanj. Sm ga vprašo, če ma sončno kremo in mi je pokazal neko kurčevo olje za mulatke. Pa sm ga odpelo v šoping, da si je nabavo spodobno sončno kremo, klobuk in srajco z ovratnikom, na koncu pa sm mu skupaj z avtom predal še svojo hladilno torbo. Drgač pa faca pob, tak veseljak, nobenemu ne bi storil žalega.

Sven prevzame krmilo...

...js pa raje šraufam, bolj varno

Zadnji tedn sm šefu ves čas govoru, da lahk delam do petka in to je to. V soboto grem še mal okol po opravkih, mal dnarja zapravit, se spočit, predn da v nedeljo zapustim Hastings. Pa je govoro ne, ne in ne, v soboto te še rabim, ne gre drgač. Počuto bi se res prava pizda, če bi ga takrat pusto na cedilu in sm še enkrat nastavo budilko na pet zjutraj, oddelal tiste tri ure in se vrnil na firmo sprintat vso to papirologijo za odhod domov. Ko sm se še zadnjič sprehajal okol in si ogledoval sem si mislil fak, kak privilegij je bil to, kk se je vse skup odvilo, srečn, da sm ne glede na vse podvige ostal kolkr tolk cel in da se ni zgodla kaka večja nesreča, čeprav sm bil včasih res blizu. Vmes sm naletel na direktorja, ki me je vprašal, kaj mam namen delat ko pridem domov. Sm mu rek ja smučat, mal sm sit poletja, štiri poletja brez zime so bla to. Če hočeš ostat v kmetijstvu, maš službo v Nemčiji. Aja kr tk, ja kr tk, kul, bom razmislo, se vidimo na piru zvečer. Pa smo se dobli, lepo urejeni mačoti kot zmeraj, pojedli stejk, dobro splaknili, se objeli, potočli par solz in se s cool handshake poslovili.  

Po pomoti sm vprašal kje je moja bunda, pa se je začel

Poslovilna gasilska (Chris, Gerry, Warren, jaz, John, Mike & Sven)

Kljub temu, da so bli vsi dobri z mano, da sem se res ves čas počuto kot član družine, moram izpostavit mentorja, šefa, prijatelja, včasih sem ga poslušal kot bi bil ata. Na začetku sva bolj malo govorila oz. skoraj nič. Ko sem mu sred dneva še v času uvajanja v prvi sezoni zaspal v avtu, me je skoraj odpustu. V tistem trenutku sem rabo sam enga, da mi reče, da ne verjame, da bom zmogo in da mu dokažem obratno. Pol je šlo vse kot mora, ogromno heca, bil je to smeh iz srca. Včasih sva zapela skup kak refren, obema je všeč Stevie Nicks, najbolj kul pevka. Enkrat proti koncu sem priš zjeban, brez zajtrka, ni šlo, en plastični del na pršilniku sm kr odlomo lepo, pol ga v tisti visoki čebuli najdo več nism, marsiktero jugoslovansko sm spusto, pa mi je rek »don't do anything I wouldn't do«, zdej pa greva za zajtrk na najbolj mastn hamburger v mestu, js sm tud lačn. Nekaj dni kasneje je on zadremal na sopotnikovem zicu, nasmehno sm se, tud taki legendi se zgodi. Naučil me je ogromno o življenju.

Warren (really cool bastard)

Poslednja fotka na dolžnosti

Na avtobusni postaji v Hastingsu sm med čakanjem na bus za Wellington čuto cmok grlu, shuffle me je lepo zajebal in mi vrgo gor Secret Garden, dobro da sm mel pri sebi sončna očala. Obilo smeha, spominov, anekdot in zamolčanih prigod. 

Catch you later New Zealand.

Blog je zaključen. Hvala.

Najboljša šola

Že ko sm dans zjutraj prav po olimpijsko skočo iz moje super udobne postle in med pripravljanjem delavsko precej kaloričnega zajtrka poplesaval s slušalkami na ušesih po kuhnji, sm mel tak filing, da je pravi čas, da se spet oglasim na blogu. Da vam povem kk garam, včasih kako ekstra uro, for a few dollars more.

Hastings je postal moj tretji domači kraj. Ko se furam v službo,me kdaj pa kdaj kdo pozdravi. Dobro se spomnim, kk me je ta kraj odbijal ko sem prišel sem, kk sem mislil, da se bom hitro pobral v kak drug kraj/raj. Kot Maribor davnega leta 2004, ko sem vsak četrtek komaj čakal, da spizdim na Koroško, tja, kjer je lepo. In skozi leta se je vse skupaj spremenilo in Maribor mi je postal bolj domač kot pa moje domače Pameče.  Enivej, na poti iz službe sm razmišljal, kk bom enkrat sem prpelal svoje otroke, da vidijo, kje je bil foter vsak dan v prekršku s traktorjem, da vidijo, kje rastejo najlepše čebule, da vidijo kje ljudje hodijo po ulicah v nogavicah (žokih po moje rečeno) in kje se dekleta furajo s poltovornjaki na kafe.

Zadnje tedne mi je v službi čist mal dolgčas, ne delam kaj preveč razburljivega, na trenutke se počutim, kot da se šlepam, ne hodim ves čas po robu. Pač pakiramo čebulo. Erste klasse grejo v tujino, one ta burne pa v domače trgovine. Vmes še kdaj skočim mal na viličarja, ok, to zmeraj rad. Končali smo s pobiranjem. 20 tavžnt ton čebule. Si zna kdo to številko predstavljat  ha? Res nism šparal z vodo. Eno malo večjo sm prnes domov v bajto, za pokazat drugim.
Na firmi delamo trije »backapackerji«, par iz Argentine in jaz, ki smo nekak stalni sodelavci, neki drugih backpackerjev (Nemcev), ki ponavadi dobi najbolj umazano delo, potem pa je tu še ekipa iz Samoe. Ti so res pravi biseri. Dve ženski, ki se vsak dan smejita grdo in na glas za popizdit, ki morata vsake pol ure na wc, me vprašata, no ena o njiju, kje mam ženo, ji povem, da žene pa nimam. Takoj za tem me druga vpraša kolk mam otrok in rečem, da otrok tud še nimam in se spet oglasi ta prva  in me vpraša a tri otroke. Kasneje pride do mene najbolj nabildan Samoec z ninja kapo na glavi. Me gleda in pokaže na svojo kapo in reče, da to je pa za zimo. Za zjokat.

Najboljša šola? Zato, ker sm se v pol leta, večinoma v službi, naučil toliko uporabnega, za življenje, za kmetovanje, ki se jih ne bi na nobeni pravi šoli. Šef me večkrat vpraša, če kaj njega omenim na blogu in da ga zihr kaj pošinfam. Ampak ta oseba je en najboljših mentorjev, kar bi jih lahk kdaj mel. Ko sm kdaj kaj zajebo in sm mislo fak, to se pa ne bo dalo popravit, sm ga poklical in je priš s francozem (univerzalni ključ, a ne Goznik) in kladivom in zrihtal za »čas posla« (kot je večkrat rek moj ata). Ko sm zlomo en pršilec na irigatorju in ves presran priš do njega na firmo češ zdaj jih bom pa slišal, je rek don't worry, shit happens. Za vsak postopek ma preprosto kmečko razlago v ne tako preprostem narečju.
Ker sem večkrat šel čez mejo za moje pojme prej nemogočega. Ko si sam na drugem koncu sveta pač enostavno morš probat. Pred odhodom sem bolano popolno vse splaniral kk bi naj potekalo in skor nič ni šlo po tem planu. Nism si mislil, da se bom vse življenje, ko bom chopping onions just for fun, spominjal Nove Zelandije. Tu je še en kup oseb in njihovih izjemnih zgodb. Še najtežja stvar se je blo »naučit« rečt ljudem adijo, adijo za vse življenje. Vsaj večini. Vem, da bom z nekaterimi še ostal v kontaktu, da se bom še s kom kasneje kdaj mogoče srečal. Na tem mestu ena misel – menda vsako osebo srečaš v življenju vsaj dvakrat. Ampak vseen, še zmeri je čudn očutek, ko rečeš nekomu »želim ti vse dobro v življenju«.
Ker sem večkrat doživel občutek, občutek ko se morš uščipnit, ko ga doživiš.
Ker sem se dostikrat smejal kot se ne spodobi.

Odločil sem se, da pridem počasi domov, na počitnice. Kot sem že omenil v prejšnjem postu, mi je blo ponujeno delo za naslednjo sezono, tako da se nekje septembra vračam nazaj na Novo Zelandijo (in spet bom poslušal kk se ne bom). Pred mano so še trije tedni Hastingsa, trije dnevi Wellingtona, štirje dnevi Sydneya. Čas ko bom lahk spet mal bol resno vzel v roke fotoaparat. Nato pa rodna vas domača. Objemi, hip hip hura in na zdravje. Verjetno bom najbolj srečen brezposeln Slovenc. Tolko stvari, ki bi jih rad naredo to poletje (spet ti jebeni plani), hja, spet poletje. Pol pa naj bo poletje. Smučali se bomo kdaj drugič.

Ne rečem, da mi kdaj ni blo vsaj mal hudo za kom, da ne pogrešam koga, da vsak dan skačem od veselja. Ampak pišem pa dobro zgodbo (ne mislim bloga). Saj to je tisto, kar na koncu šteje. Da maš dobro zgodbo, da ne rabiš govorit o vremenu in alu felgnah, o telefonih. Da znaš najdit kaj dobrega tud v najbolj kurčevih pogojih in da ne obupaš, ko vodna pumpa ne doseže želenega pritiska. Tud, če si iz Slovenije, se da. Vse se da. 

No worries bro

Morm prekinit "umetniški" post in vam razkriti kako dogodivščino, a n. Pisal bom kr iz glave, ne delam si kakih zapiskov v mali zvezek, tega uporabljam samo za izračune in zapisovanje delovnih ur, poleg tega pa dogodki, ki si jih ne zapomnim verjetno niti niso vredni zapisa.

Fotka za člansko izkaznico v Kopačka cross country klubu Hastings

Ko sem že mel v glavi zrisan cel načrt kk bom spizdil iz Hastingsa, so mi v službi vrgli pod nos ponudbo, ki je pač nism mogo zavrnit. Mogoč bo kdo rek, da sm dollar slave, ampak svoj biznis opravljam z veseljem. Sam kakega fraj dneva sem bil potrebn. In tako sm proti koncu februarja dobil prvo fraj nedeljo. Po eni strani tak ritem ni slab, ker ne jamraš več v ponedeljek kk je škoda, da je že konc vikenda. Ja, ponudili so mi delo do konca sezone, nekje do konc aprila, začetek maja…in nekaj dni kasneje, ko sm direktorju pomagal pri švasanju ene mašine ( ti mojstri v firmi dosti strojev, takšnih in drugačnih pripomočkov kr sami nardijo in direktor je prvi med »inženirji«) mi je rekel, če se jim bom naslednjo sezono pridružil. »Ha Grega, ti bi lahk priš septembra spet k nam, zdaj znaš vse, te ne rabimo več učit, lahk prevzameš svoj biznis?« Huh, sweet as bro, se bomo še zmenli. Z irigacijo sem uspešno zaključil za to sezono, nič več tuširanja trikrat na dan, nič več mokrih šuhov cel dan. Iz njiv sem spravil že med tri do štiri kilometrov namalnih cevi. Lahk si predstavljate kako to dela z mano. Čaka me še tristo metrov šest inčnih in lahk bi samo jamral in pluval…pa gledam na to drugač. Poleg tega, da sm za to plačan je to še hardcore telovadba, se upam it stavit, da je celo težje kot zumba, tk da dvakrat dobro zame. Edin nos si je treba vredo s sončno kremo namazat, ker to lahk traja, v Hastingsu pa so bli v štirih mesecih trije dnevi, ko ni sijalo sonce.

Dobil sem dve novi funkciji. Nad prvo sm bil res presenečen, sm ves čas mislil, da bo to delal nekdo dosti bolj izkušen. S strojem, ki se mu reče digger in je prključen na traktor (ne bom niti poskušal prevest v slovenščino), dvigujemčebulo iz zemlje. Sliši se enostavno (pa tud smešno), pa ni. Ves čas, tud deset ur skupaj morš bit stoodstotno zbran, da ne greš previsoko al pregloboko al pa izven linije. Poleg tega je sestava tal na vsaki njivi različna in rabiš zmer neki cajta, da najdeš pravo nastavitev in da dobiš filing. V petek sm v petih urah zmetal ven za tristo tavžnt evrov čebule, soboto skupaj s sodelavcem za milijon. In če bi šel z mašino za malenkost previsoko, bi jo uničil. In predstavljajte si pol faco človeka, ki je ves svoj dnar dal v ta biznis. In ko preživim deset al pa še kako uro več v traktorju, sm hvaležn, da ima prav vsak klimo ter radio in da obstajata dve radio postaji, ki vrtita izjemno glasbo. Če bi mogo poslušat kaj ala city al pa center, bi se vrjetno že vrgo skoz zadnjo okno pod stroj. Druga funkcija pa je, da sm neke vrste nadzorni pri spravljanju čebule iz tovornjakov, ki jo pripeljejo iz polja do pakirnice v škatle. To delo obsega preveč različnih opravil, da bi zdaj vse opisal, rečem lahk le, da sm že zneso vso jezo nad šoferja tovornjaka s pretrdo nogo na kuplungi. Od takrat naprej me kliče boss. 

S temi čebulami sm preživel toliko časa, da so mi že zlezle pod kožo in jih resnično nikol ne bom pozabo. Ko bom enkrat doma bom verjetno zmer po trgovinah gledal, če so od »nas«. Ko vidiš, da te nadrejeni ne obravnajo kot tujca, ne kot bekpekerja, ko postaneš njihov sodelavc v pravem pomenu besede in ti zaupajo vedno bolj pomembna dela, ti res ni več težko kdaj ostat do teme. Enostavno ti postane jasno, da se boš usedo v avto in odpelal domov, ko bo posel končan. Poleg tega pa to ni pošiljanje mejlov, ampak proizvodnja hrane, neki najbolj plemenitega kar lahk človek dela.

Medtem ko Emiliano daje šnelkurz Čehinjam... 

...se js s tem podim po njivi.

Dnevi letijo in kr naenkrat pomislim, da me že štiri in pol mesece ni doma. Ka kaj delajo, me kdo pogreša, pele kdo psa na sprehod, ga družba še kr serje med tednom do jutra??? Še dva mesca in pol in bi mogo bit že na letalu nazaj v domovino. Nočem planirat, pa si vseeno ne morm pomagat, zmeri mam v glavi vsaj dve rešitvi za situacijo in predračun. Ko prideš do stopnje, ko se več al manj zdi vse izvedljivo, ko dobiš idejo in si rečeš ja valda, zaka pa ne, postane zanimivo. Naslednji trenutek zravn vskoči pitanje »pob kda pa misliš diplomirat«, si kr predstavlam mamo kk me zaskrbljeno to vpraša. Takrat ko bom pri volji za to in nič prej. Dobo sm idejo, da morm Novo Zelandijo prepotovat z motorjem, z minimalno prtljage, z leder jakno in z vsaj dvotedensko brado. Pa ne s kakim fensi potovalnikom, ampak s sportivo iz 90ih. Te so mi ble zmer kul, njihov zvok je čisto neki drugega kot pri ta novih…gpx, gpz, zzr, fzr, vfr, ipd..aaarrrrrgghhhh. To bo priložnost za specialno verzijo bloga, čez leto dni, motoristov dnevnik.

Na prste ene roke sm preštel kolko fraj dni sm mel v tem letu, vključno z današnjo nedeljo štiri. Od tega sm mel prvega januarja mačka za popizdit in še spal nism celo noč, ena dan je bil praznik in takrat sm bil žnodrav, plus dve nedelji, eno aktivn, današnjo pa preležal v vseh možnih položajih v novi postli, do tega pridem kasneje.

Bil sm v Napierju na Art Deco festivalu. Dogodek, kjer se vsi oblečejo v obleke iz 1930 in se obnašajo kot takrat, vozijo stare avte, plešejo na glasbo iz tistih časov. Neki najbolj zanimivga kar sm kdaj vido, fajn vzdušje, vsi nasmejani…noben ne jebe zadnje mode. Te mine, da bi šov na hamburger.

Obiskal sm tud CornEvil. Njiva s koruzo, v kateri straši za posrat. Celo poletje sm delal na njivi poleg te koruze, šef se pozna z mojstrom, ki fura to v Hastingsu in je dobil par vstopnic. Men je dal dve in mi ob tem zabičal, da morm obvezno peljat tja osebo ženskega spola, ker je mnda tk strašno, da se bo skoz stiskala k men (posluši ti nasvet od izkušenega). Kolegica, ki je šla z mano, je čakala tri tedne (odprto je samo v petek zvečer), da sm en petek prišel pravi cajt iz službe. Ja, ko dobiš v roke eno baterijo in to od osebe, ki je cela krvava in ko slišiš, da trije, ki so vstopili pred tabo cvilijo kot da bi jih na živo rezali, no pol pomisliš, da bi pa mogoče rajš šov nazaj domov. Ampak ja, valda ne morm, šef me bo zjutr vprašal kk je blo, ker on jih še ni porabil, ne morš pred žensko rečt ne upam…in sm rek fakoff itak se ne gre zares. In po dvajstih metrih hoje skozi koruzo, ko sta naju napadla dva z motorko in ko sva lavfala ko pr norcih, mi ona reče, da ne gre več naprej, da si ne upa. Ja fajn, js ne grem nazaj, ajde greva naprej, bova že preživela. Pulz sm mel gladko na meji smrtno nevarnega, verjetn tud zato, ker sm tolk pametn, da sm pred tem spil pol litra energijske pijače, pa ne kr bi rabo neki, da bi bil budn, pač zapasalo mi je, nism pomislo, da ni ravn fajn. Ta koruza ni za srčne bolnike, to piše tud na spletni strani. Ves čas sm si govoro, ne bo kaj, to je sam zabava (na mal čudn način)…a še zmer je blo uno, ja ka pa če kdo od njih ni igralc. Vse skup zgleda resnično, dobri so, kapo in sončna očala dol. Po pol ure sm priš iz koruze z gnilo majco, pa ob desetih zvečer ni blo ravno poletnih temperatur. Od takrat naprej lahk gledam kterokol grozljivko z odprtimi očmi (ves čas, tud med reklamami) in zravn jem pašteto.

Mokre sanje (vespa)

How you doin'?

Ni fotkanja brez vsaj ene pozerske

Po več kot treh mescih ne preveč razkošnega a zanimivega življenja v hostlu sm si rek, da je pa zdaj dost. Še neki časa bom delal, rabim postlo iz katere se bom težko skobacal, ne pa tako iz katere bom zjutraj bežal, rabim fraj kuhno ko sm lačn in konc koncev hočem jebeni leder kavč. Sm malo posrfal po njihovi bolhi, kriterij je bil, da me bo stalo največ do cene hostla. Najdem tri zanimive oglase, si jih shranim, nasledn dam povem sodelavcu, mi mal svetuje kje je bolš lokacija. Pošlem mejl Jimu, odgovori mi njegova lubica…Jim ribari, pride konc tedna in te bom poklical/odpisal. Kul fajn, lahk počakam, še mam za cel tedn plačano najemnino v hostlu. Res konc tedna dobim sporočilo, da lahk prletim pogledat bajto, hitr čeknem na zemljevidu pot to tja, izi, dobr kilometr naravnost in pol desno sto metrov. Pozdravi me Jim (lastnik). Par besed na brzino kdo pa kaj sem, mi hitr pokaže okol, med tem sm že cel slinast, ponudi pir, odklonim. V roke dobim piksno kokakole, tud prav če že ni pepsija. Se mal zagovoriva, ena ura je mim, vmes pošljem sporočilo lastniku naslednje hiše, ki bi si jo mogo it pogledat…ja kaj, ne bo me, sm že zrihtal. Jim mi pove, da sta samo dve pravili v hiši, no shoes in house in vsak naj spuče posodo za sabo. Ka pa kaj drugega, ostalo pucanje, wc papir, itd.? Ah ne, zato poskrbi on sam. Dobro, daj mi vseen povej kje maš sesalc, če me slučajno  prime.
V hostlu večini nism povedo, da se selim, ne maram sloves (dobro, kdo pa jih?), se bomo že še srečali. Krasne ljudi iz celga sveta sm spoznal tam in z nekaterimi smo postali res kolegi. Še ena zanimivost. Verjetno se spomnite Travisa, ki sem ga omenil v nekaterih postih. On je novi menedžer hostla. Bravo texas ninja.

Travis - gazda v The Rotten Apple Backpackers s svojim priljubljenim XXXXXL vrčkom

Selitev po kavbojsko

Pravim, da sploh ni tk švoh ko zgleda

Baywatch!!!!!!!

Sveže jabke iz enega od nasadov v okolici (pridobljene na kazniv način)

Če spet zginem za kak mesec, sm še vedno ok. OK?