Zgodba leta

Za kratek čas sm poniknil kar se bloga tiče, december (veseli) je tudi pri nas. Podiram rekord za rekordom (definitvno ne pivski), delavski. Prejšnji teden se je na mojem računu nabralo 72! delovnih ur, I role! Kljub vsemu še vedno stojim dokaj pokončno, še zmeraj se smejim, še zmeraj skočim iz mesta v zrak pol metra (sonožno), smisel za humor me še ni zapustil, vsak dan jem kornfleks in pijem džus, ob večerih pa kot član The Rotten Apple Gentlemen's Drinking Cluba spijem kakšno pivce, pa ne za živce, za žejo in ker si zaslužim.

V službi je fajn, lepo je imeti delo. V uporabo sm dobil novi traktor, John Deere 6920, na komandni plošči štirikrat več stikal in ročk kot na ostalih, sm moral na začetku kar dobro premislit kaj bom stisnil. Klima, mp3 radio, štiriindvajset prestav naprej in nazaj, trije displayi. Šef si je prešnji tedn privoščil skupinico štirih backpackerk, ki so mu malo oplele njive. Valda jih je hodil nadzirat vsake pol ure, lisjak stari. Je prav pasalo malo družbe v službi, pa ne te od starega godrnjača, ampak…nooo, sj vam je jasno. Z nadrejenim sva vsak dan v boljših odnosih. Pa ne da sva bla kdaj skregana. Ker zadnje čase res dobro delam, ker ga dostikrat vidim, kako je zadovoljen ko pride kdaj v kontrolo, si ga od časa do časa lahk tud malo privoščim. Dva tedna nazaj se je poslovil od svojega starega pick-upa, za katerega je pravil, da je to to, da je vse ostalo sranje. In ko me je prvi dan vprašal kaj vozim doma, sm mu rek da Mazdo. Je pluno čez ramo in s posmehom dejal, da vse kar se začne na M, je zanič. In zdaj si je kupil Mitshubishija. En tedn po ena šala na dan. Drugače pa je stari res prava sabla. Bi mu kdaj pojamral, da me kaj boli, da bom glih glih zdaj zaspal sred čebule na njivi, ampak ker vem, da sam dela še več kot js, sm tiho in kadarkoli me vpraša, če še mam energijo, če bom lahk delal v nedeljo, mu samo ustrelim nazaj, da ja, ni problema. Ni nek idiot, ki bi samo pametoval, izkoriščal in na koncu še kaj odbijal. Najbolj pomembno je, da je delo narejeno tako kot mora bit. Nikol me ne sprašuje o urah, tu maš list pa napiši kolk si delal vsak dan. Zmeri napišem pravo cifro, fair play, win win.

V "bajti" so pred božičem nekateri že končali z delom za to leto, predvsem otroci (tinejdžerji) in se ga temu v čast lepo zdelali. Zanimivo jih je bil opazovat, ker jih praktično nikdar nismo vidli, da bi kaj šluknili. Pa ne zato, ker so tako mladi, verjetno je bil razlog v tem, da so vsakodnevno vlagali ogromno energije v vso to peko in pripravo špagetov, makaronov, tortelinov… Ostali smo počakali na dva prosta dneva ob božiču. Jason (lastnik hostla) nam je častil božično večerjo, kar dosti šampanjca in ta dan preživel z nami. Lepo od njega, malo je takih. Jagnje, in to celo, so modeli, ki se doma ukvarjajo s kuho profesionalno, vrgli na zato priložnost ekstra velik žar, na druga dva pa krompir in ostalo zelenjavo, sadje, itd..  Men se je praznovanje božiča bolj zdelo kot praznovanje novega leta, začeli zjutraj, končali zjutraj (naslednje jutro). Po večerji je sledilo obdarovanje, secret santa. Vsak je moral za eno osebo kupit darilo, zavit, vrečt pod "slutty christmas tree". Božiček, ki nam je zaželel merry fucking christmas in mel ob sebi dve "slutty jelenčici", je od vsakega zahteval, da zanj zapleše, zapoje, naredi kaj posebnega. Travis je breakdancal, dosti deklet je v zameno za darilo pritisnilo svoje joške ob božička, ga objelo, dalo lubčka na ličke, tam pa tam mu je kdo prines pir, od enga je dobil celo zvitek travarice, nekaterim je blo nerodno in nikakor niso mogli kaj spravit iz sebe, sam pa se odplesal par korakov shuffle danca, brez glasbene spremljave, kakopak.

Včeraj, zgodaj zjutraj ob enajstih, sva z J.P.jem skočla na Te Mata Peak, z avtom do vrha kolkr se le da, klima na ful, zgražanje nad ostalimi, ki v tej vročini pešačijo navkreber. Večer pred tem sem gledal vremensko napoved in napovedali so ogromno dežja. No in pol se zbudim in vidim jutro brez oblačka. Ti vremenoslovci so, kaj naj rečem, face. Res me zanima, kdo jih še jemlje resno. Po vrnitvi iz čudovite razgledne točke, sva si privoščila pregrešno drago kavo v Havelock Northu in rekla par besed o tem, da življenje zaenkrat niti ni tk slabo.

Popoldne pa sva se z Artyomom iz Latvije odpravila do Maraetotara Falls, mal skočla v vodo (jebeno mrzlo), se furala okol po deželi (šef mi je dovolil, da lahk služben avto uporablam tud za kratke tripe), naredla par fotk. Me je vprašal, če mi Slovenci znamo igrat nogomet?! Valda znamo, Italijane smo enkrat nabili in potem remizirali proti Estoncem. Skratka dan kot se šika, lahk se ga tud vika.

Leto gre h koncu. Včasih premišljujem. Sladko grenko leto, ampak to je življenje. Treba ga je jemat s celo žlico, s ta vlko, za vsak slučaj, ker nikol ne veš. Vesel in hkrati ponosen nase, da sem končno odrinil. Prijeten občutek. In kaj si želim v novem? Veliko ljubezni, malo stvari. In da bi prijatelj in sosed obenem, ki je imel pred dobrim letom res smolo, končno ozdravel.

Vse dobro tudi vam, družina, prijatelji & prijateljice, dostopovci, bivše punce, znanci in sledilci.

Del ekipe

Novi J.D. in več kot četrt stoletja stari G.P.

Maraetotara Falls

@ Havelock North

Jagnje božje na žaru

Santa & The Godfather

Travis med prakticiranjem breakdancea

Za konec vam podarim še en komad.

Takšne in drugačne štorije

Ko sm se dans vozu okol po Hastingsu, se mi je nasproti pripeljal avto v katerem je na prednjem sovoznikovem sedežu sedel pes in držal glavo ven skozi okno. Sm se prijetno nasmejal in za trenutek pomislil, kake težave bom mel, ko se vrnem nazaj v Slovenijo, kjer je kaj takega strogo proti zakonu. Nimaš kaj, kazen, vsaj dvesto prešvicanih evrčkov. Morš met skor Volvo karavana, zadaj mrežico in ni da ni, da ustreza vsem našim zakonom. In milijon ostalih neumnih predpisov, ki jih mamo doma. Te nadute »bistroumneže«, ki pacajo skup zakone pri nas, bi najraje postavil v vrsto in vsakemu primazal eno vzgojno ter jih vse po riži poslal v malo šolo kmečke logike. Tu je bolj na izi. Za služben avto ne rabim nobenih potnih nalogov izpolnjevat in zravn študirat kje vse sm se vozo tisti dan, kolk bencina sm pokuro, kje sm se neopravičeno ustavo, si kupo lučko in to nobenemu povedal. Tu maš kjluče, ko boš pa rabo nafto pa samo reči, pa ti natankamo. Prejšnji tedn se mi na eni vaški cesti prpele nasproti policaj, si mislim pizda zdaj bo spusto sireno, lej ka vse mam zadi na traktorju prklopljeno, me stisne za trenutek pri žepu. In kaj se je zgodilo??? Pomahal mi je kao serbus, vidim, da delaš, ti ne kradeš, ti si OK. Če bi me ustavo, bi se mi verjetno opravičil, da mi krade čas in da ni hoto nič slabga. In dost je takih stvari, so mi všeč.

Na glavo postavljen svet v prazničnem času. Nikoli še nism doživljal t.i. veselega decembra v kratkih hlačah, obračanju meseka na grilu in razmišljanju ali bom mel ta vikend kaj časa, da skočim v vodo. Ne bom rek, da mi je to všeč, niti tega ne sovražim, je pa čudn občutek. V hostlu se pripravljamo na jutrišnji »Summer Party«. Lastnik je rek, da bo kupo dvesto litrov pira, še prej nas je vprašal, če smo za in seveda smo se vsi postavli proti temu, češ kam pa misli, da vse to pelje.
V enem tednu mam že tretjega cimra. Dva, ki sta zdržala vsak po tri dni, sta odšla neznano kam. Oba prišla v upanju, da bosta dobila delo, ga dobila praktično že na dan vselitve, naslednji dan oba jamrala in jokala kk je obiranje sadja zafukano in slabo plačano, tretji dan se izselila. Eden je celo poskusil zbežat brez plačila najemnine. Pravi pički. Včeraj je priš nov cimr, Japonc, ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj spoznal. Spoznala sva se, ko je ravno dajal stvari iz kovčka, js pa sm splezal skozi okno v sobo, ker zjutraj nism mel časa, da bi najdo ključ od sobe (glavno, da sm našo ključe od avta). Se nato pogovarjava zvečer, me vpraša, če jem suši, mu rečem da ja in da ni to glih kaj prida hrana zame. Se nasmeji in me vpraša, če hočem eno rolico z lososom. Še predn mu rečem, da nočm, mi jo vrže v postlo. Pogledam, primem in vidim, da je gumijasta rolica sušija, obesek za ključe. Se nasmejim in rečem arigato. Se mi še opraviči, da smrči, mu rečem, da js pa vsak dan vstajam ob petih in da sva si bot. Kasneje poslušam še mal muziko, slušalke v uhljih in slišim ta zvok. Model res SMRČI. Še dobro, da sm vsak dan tolk utrujen, da lahk vseen zaspim. Prejšnji vikend nism čutil niti potresa 6.3 stopnje, resno.

V službi sm ta tedn blestel. Če je bil prvi teden zajeban, drugi fajn, tretji za popizdit jeben (zato sm dobo fraj vikend), je bil četrti tk ko more bit. Vse je šlo gladko, nič nism zajebal, šef je vsak dan rek to je to. Medtem, ko res dosti folka v hostlu jamra, da je obiranja sadja neke vrste suženjstvo (Travis je cel postopek natančno in na duhovit način opisal na svojem Blogu), se mam sam res fajn na delu. Daleč od tega, da bi blo lahko, se pa fajn počutim, ko zvečer končam in dejansko vidim, da je nekaj drugače, zato ker sem celi dan švical. Folk se enostavno premal zaveda, kolk truda je treba vložit, da nekaj zraste iz zemlje in je za pojest. Za večino je to bol tk, da se oblečejo v najlepšo trenirko, se odpeljejo v šoping center v fensi novem avteku, ki ga dejansko ne rabijo po drugi strani pa rabijo, da pokažejo kk zafrustrirani so, in ki za parkrat presega njihove zmožnosti, tako odplačevanja kredita kot upravljanja z njim, na koncu pa še pičkarijo v trgovini, kk je vse drago. Tu je btw. stanje na cestah dost drugačno. Vsaj sedemdeset odstotkov avtov je starih petnajst let, japonskega izdelave in vsi se lepo vozijo. Ne izsiljujejo, ne trobijo, ne žugajo z rokami. Dekleta ne furajo malih plastičnih avtekov, ampak Landcruiserje, Legacyje, Rav4, tud pick-upe.  Čist rajcig za pogledat. 

Aja, zadnje čase delam deljen delovni cajt,  tk da sm popoldne vsaj dve ali tri ure fraj, tk da lahk vmes skočim domov in si skuham kosilo kot normaln človek. Nemci (sedaj ne pečejo več samo kruha, ampak tudi piškote) so v tem času še v sadovnjakih, js pa doživljam kulinarične orgazme v kuhinji. Če sm lačn, ne morm delat, če ne morm delat, je šef tečn, če je šef tečn, ne bo nič Cookovih otokov in podobnih brezveznih placov na tem planetu.

Dragi, zvesti prijatli, familija in pes – pogrešam vas. Noben me ne vpraša, kje bom letos za novo leto.

Dobrote iz žara, ki jih je za nas pripravil Roven

Sm se učil od najboljših kuharc

Šetnja po ne najbolj za dol past plaži

Dobro jutro

Po domače

Težko je karkoli napisat, ko pridejo dnevi, ki so v slogu posao kuća kuća posao, pa vendarle. Na Novi Zelandiji se je s 1. decembrom začelo poletje. To je za njih poseben dan, ko nakupijo ogromne količine alkohola in se ga nasekajo. Neki takega se je zgodilo tudi v našem hostlu, menda, ne vem točno, ker sm bil že penzionistično lepo ob desetih zvečer v postli. Ampak glede na sliko, ki sem jo videl po jutranjem prihodu v sobo za druženje/dnevno sobo/jedilnico, je moglo bit pestro. Ena oseba še zdaj spi tam na kavču. Mogoče ni zmogel tistih par korakov do sobe, mogoče se je njegovi ženski zmešalo in ga je poslala na hladno? 

Sam sem moral bit ob šestih zjutraj na delu, nema veze, če je nedelja. In tako je vsaki dan. Pred časom sem ob taki uri ponavadi prihajal domov, al pa še to ne. Sprememba bioritma me je skor fentala prejšnji teden. Če sm včasih mogo pogledat film ali vsaj dva dela Friendsov, vmes še kaj pojest, it dvakrat na wc, preden sem zaspal, je zdaj dosti, da se uležem v postlo, ne glede na uro. Se mi je zgodilo že enkrat v službi, da sm kr zaprl oči in si mislil fakoff, ne da se mi več. Pa sm si hitro premislil, ko sm dobo prvo plačo. Vsak dan je lažje. Naučil sm se že večino trikov, kako prišparat čas in energijo, le une cevi me še vsake tolk cajta zjebejo, ker so res prekleto težke. Ampak roke postajajo vsak dan močnejše in čez teden jih bom že premetaval naokol kot za šalo. Najbolj me pa razpizdi, ko pridem ob kakih sedmih ali osmih zvečer domov in bi si rad skuhal neki normalnega, v kuhni pa petnajst Nemcev – trije kuhajo, ostalih dvanajst pa gleda in se uči. Rabo bi neko dekle, ki ni samo luštno, ampak zna tud kaj skuhat. Ne da ne bi znal, ne da se mi. Mama, še zmer ne bi šla na letalo???

Zgodilo se mi je tudi to, da me je en dan prosil gospod, ki živi z ženo v res prelepi bajti ob eni od njiv, kjer delam, če bi mu znosil par stebrov za garažo v drvarnico. Pogledam in si mislim valda, teh deset, mala malca. Se mi zahvali, jaz začnem in po nekaj minutah vidim, da jih je štirikrat tolko in da je tistih trideset, ki so zaraščeni s travo in prepleteni z drotom, dosti večjih od tistih, ki sem jih videl na začetku. Sonce ni imelo usmiljenja, js pa tud nism mogu rečt, da ne morm, da sem utrujen. Stari je lisjak in dober kolega s šefom. Na koncu sem zamujal na drug konec, kjer delam in v vsej ihti svoj telefon položil kar na streho avta in po gasu. Čez pol ure sem ugotovil, da nimam telefona, panika, obrnem polkrožno čez polno črto in nazaj. Se zaderem pred bajto William (tk je ime temu sosedu), naj me rufne, ker pojma nima kje je telefon. Vtipka telefonsko, javi se Katy. Skočiva skupaj v avto in se odpeljeva dva kilometra stran do nje. Iz bajte pride hudofinofajno dekle in mi da v roke telefon. Se zahvalim, dvakrat, reče da ni problema, stari me rukne v ramo zakaj je ne povabim ven. Lahko bi bla ljubezen mojega življenja, ampak nimam časa zdaj, januarja mogoče.

Predn sm prišel na Novo Zelandijo sem razmišlal neki v tej smeri – takoj ko dobim službo, bom šel nekam privat, je ceneje, svoja soba, več zasebnosti, luksuz. Zdaj ne pomislim več na to, tukaj smo kot familija – shiny happy people. Cel svet na enem balkonu. Toliko različnih ljudi, vsak z svojimi štorijami od doma ali potovanj. Američan iz Teksasa, ki niti fizično ne prenaša Amerike in ima vsak dan na zalogi kako res za crknit smešno zgodbo, me je prosil, če mu dam mal naše muzike. Sm mu naredo miks in je rek, da mu je najbolj všeč tista ta rararara rarara. Sem ugotovil kasneje – Oda gudeku (Mi2 & Frajkinclarji). Človek ma okus. Druga zanimiva oseba je Estonec, ki živi roknroll lajfstajl. Že več kot tri leta od doma, fizičari po Avstraliji in Novi Zelandiji, služi mastne dnarje in tudi lepo zapravlja. Tudi on pripoveduje zgodbe, da skor ne morš verjet no. Obema je skupno, da skadita enormne količine trave, tu zravn lahk pripnem še ene pet drugih. Ne morm mimo Belgijca, ki je prvi dan šel peš iskat službo in tri ure hodil v napačno smer. Nato je šel z nami naslednji dan z avtom izpolnit prijavnico in ko so ga čez čas poklicali, da mora prit na delo, je priletel na balkon in skočil v zrak. Zgledal je tako vesel, da smo mislili, da je nategnil kako res dobro domačinko. Kasneje nam je povedal, da je dobil delo. Naslednji dan je ves žalostn prišel domov in povedal, da so meli samo učno uro, delo pa se začne čez en mesec. Na četrtem mestu pa so Nemci, ki niso niti zanimivi niti smešni, se pa vseen dost hecamo na njihov račun.

In vožnja po levi? Sem se malo zmotil. V enem tednu sm naredil s službenim pick-upom (s katerim se lahk pripeljem domov pred hostl in izpadem res frajer) okol štiristo kilometrov in se mi zdaj zdi, da je desni volan bolj logičn kot levi. Enkrat sm s traktorjem vlekel po glavni cesti avto (zato je tisti lok spredaj in ne, ni crknil), na njega pa priključeno še prikolico z vodno črpalko. Za kaj takega verjetno nimam izpita, v Sloveniji bi me verjetno zaprli, ampak če šef reče, da je OK pol je OK.

P.s.  saj vem, ni fotk, nimam cajta pozirat, niti nisem v stanju, da bi blo primerno. Neki sm jih že vrgo na FB profil. Bom naslednjo nedeljo menda fraj, kar pomeni ena nedelja od dveh v mesecu, ko sem fraj in bom takrat šel malo fotkat, če ne bo scalo.

Skoraj vsak začetek delovnega dneva zgleda nekako tako

Fensi traktor vredn okol 180 tisoč evrov