We're having a woman here…

…se je lepo pošalil šofer busa, ko je poskušal dvigniti moj kovček in ga spraviti v prtljažnik. Ne vem, kaj je mislil…da bom prišel na Novo Zelandijo z vrečko, v njej pa gate, brisača in zobna ščetka?! Ampak mi ni bilo nerodno, smo se vsi skupaj smejali, meni.

Premaknil sem se, z morja ob jezero, nije isto, nije baš slabo, zove se Taupo. To je tam nekje, kjer je pred nekaj meseci spet malo kihnil vulkan, ki je bil prej skoraj sto let čist pr miru in itak presenetil vse doktorje znanosti. Naj še zdrži te tri dni ko bom tu, ker mi zavarovalna polica takih reči pač ne krije – enojno, dvojno, trojno kritje gor al dol.

Pol tedna v Taurangi in okolici je bilo res carsko. Zadnji dan smo s Sergiom (ki se z mano pogovarja v španščini), Marisol in Florencio preživeli v Papamoi na Palm beach, kjer so tik ob plaži grili, ki so za džabe. Pritisneš gumb in že hajca. Ni to tisto, da moreš kovanec najprej vreči noter, al pa kartico potegnit, al pa koga v rit brcnit….ne, to dela takoj.

Še prej smo skočli v NZ različico diskontnega supermarketa in nabasali v voziček mesa za deset lačnih in olja za niti pol junior šnicla. Ampak se je takoj izšlo, ko je babica pri sosednji mizi opazila kako se z nožem jebem, da se mi ne bi krompir prijel na plato. Z nožem zato, ker smo imeli samo nož. V roke mi z nasmehom porine mega veliko piksno olja v spreju in vse to pospremi z besedami, da če še karkoli rabimo, naj se samo zaderemo over there. Še nikoli nisem uporabljal olja v spreju za pripravo hrane in občutek je res bil čuden – predstavljajte si, da doma primete za piksno maxi brilla (to je tisto, ko v avtu pošpricate znotraj in pol se vse sveti in je mastno in krasno) in ga malo po plati pošpricate. Nekak ni, a ne? Al pa mogoče že vsi uporabljate to, pa sem jaz nevednež? Navajen sem, da iz flaše. Kakorkoli, njami njami, ko se je speklo. Samo v eni stvari se z družbo »latinosov« ne morem strinjat – beef pač ni kralj grila ali kralj česarkoli, ampak je to pork (svinja, prase, itd.). Bom jih pogrešal, smo se veliko smejali, mogoče se še srečamo pod kakšni jabki ali kiviju.

Kopal sem se tud v morju, do kolen in to je to. Se kdo od vas slučajno namaka konec oktobra?! Ne gre brez neoprena, razen če te obdaja res velika količina masti, kar pa mene ne. Je pa vseeno poseben občutek ležat na soncu na peščeni plaži (pa te mivke sploh nimam rad), se po nosu mazat s petdesetko (bolj malo pomaga), poslušat zvok oceana in se zraven učit španščino (dyess, benta, trenta, no mujeres no llores, itd.).

Danes, ko se vi šele zbujate, gre moj dan že h koncu. In bil je to prvi leni dan na Novi Zelandiji. Tisti, ko sem se odpravil v trgovino in si nabavil same kolikor toliko zdrave stvari, jedel na vsake 2 uri, pogledal 3! filme, spil ful čaja (v tem hostlu je zastonj) in opral cote.

Grem jutri na bicikl in pogledat kaj je lepega v Taupu, ki je nekakšen center adrenalinskih športov na severnem otoku Nove Zelandije. Na vsake 10 metrov reklama za skok s padalom iz letala. Huh, bom šel, čez par mesecev, ko bom že tud kaj zaslužil tu. Tisti, ki še tega niste sprobali – čim prej se spravite v luft, ker je finofajn.

Pa prijeten ponedeljek vam želim, kjerkoli že ste, večina verjetno v službi.

P.s. Edina slovenska novica, ki sem jo prebral v teh devetih dneh, je bila o zmagi Tine Maze. Pozdrav in sredinec vsem trollom in zafrustrirancem, ki jo blatite povsod, kjer se to da. Go TINA!!!

Še en dan v pisarni

Zadnji dan v Aucklandu je bil res naporen. Treba je bilo naredit še nekaj fotk, preden odrinem naprej, si pogledati še kaj zanimivega in s tem ne mislim muzeja. Nekak bi mi vse zadano uspelo, če ne bi med šetanjem po centru zaslišal čeblanje dveh Slovenk. Zanimivo a ne, tako malo nas je pa se takoj najdemo na drugem delu sveta. Kot da bi se zavohali. Drugače pa je Auckland super mesto, majhen center ampak ogromno predmestja, veliko parkov in ostalega zelenja, predvsem pa zelo drago in polno Azijcev.

Ker sem popotnik začetnik in obenem izkušen organizator, sem kupil bus karte že 3 mesece preden sem priletel na Novo Zelandijo. Ja, vsega smeha vredno, ampak s tem se prišparal vsaj 60 eurov. Zgodaj zjutraj peš na bus postajo s svojim dvo in pol tonskim kovčkom, fotoaparati  in vso ostalo kramo. In tako sem v četrtek prispel v Taurango v Bay of Plenty. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje fural z busom, ampak ta vožnja je bila skoraj ekstremna izkušnja. Šofer, urejen gospod 60+, je avtobus vozil kot bi ravno prišel iz kakšne lokalne kart tekme. In ko je prvič zambremzal na polno, sem na sosednjem zicu privezal še nahrbtnik z laptopom. Težko rečem, da bi se lahko sam z avtom, tudi če bi vozil po desni, hitreje pripeljal iz Aucklanda v Taurango.

Prvi dan v novem hostlu mi je bil res katastrofa. Šest oseb na pol manjšem prostoru kot trije v prejšnjem hostlu, o postlah pa raje sploh ne bom. Poleg tega pa spet vse na novo. Na trenutke sem že razmišljal, da bi prej odšel naprej. Ampak…že naslednji dan sem ob sedmih zjutraj v kuhinji spoznal Argentinca, ki je znal po angleško samo hello, what's your name, yes/no in You swimming???. (Tega nisem zapisal zaradi tega, da bi se norčeval iz njega, ampak zato, da bi videli kakšen pogum ima model, da s takim znanjem tujega jezika vleti na Novo Zelandijo) Pol ure zatem se privleče še Čilenka in že smo zajahali vsak svoj bicikl in ga vžgali proti Mt. Maunganuiju. Dan brez oblaka, poležavanje na plaži, namakanje nog v vodo s temperaturo zamrzovalnika, vzpon na »goro«, pitanje z res nezdravo hrano in spet poležavanje na plaži in pol smo še malo poležavali na plaži. Sem mogoče omenil, da smo malo poležavali na plaži? Po dveh dneh v Taurangi sem postal rjav kot da bi bil ves teden v Poreču. S tem soncem tukaj res ni heca in brez kreme ultra visokega faktorja nimaš kaj za kazat kože.

V tem dnevu smo naredili najmanj 20 km z bicikli, brez kolesarskih hlač in lahko si mislite na kakšnih zicih. Pa še vožnja po kontra smeri. V tej državi vozijo po levi in tudi hodijo po levi. In ni tako enostavno kot si mislite. Če sem pred prihodom še razmišljal o nakupu avta tukaj, mi to sedaj niti na misel ne pride več.

Še nekaj o ljudeh tukaj…res so prijazni, pripravljeni pomagat, govorijo malo težje razumljivo angleško angleščino, vedno! ustavijo na prehodu za pešce (po mojih izkušnjah), predvsem pa so dosti manj obremenjeni kot npr. emmm Slovenci. In drage Slovenke: če si navlečete nase katerikoli kos cunje, ki jo imate v vaših vedno premajhnih omarah, pa naj bo to moda iz vaše šole v naravi, boste v 95 odstotkih bolje oblečene, ko punce tukaj. Edine, ki imajo stil tukaj, so športnice, ki lavfajo po plažah. Kaj bo jutri ne vem, mogoče še en dan v pisarni, filing narašča – VAPŠUVARIVARI!

Treking po centru in poceni sushi

Po 12ih urah spanja sem uničil jet lag do konca. 12 ur sem nazadnje spal, kaj pa vem, leta 1998 mogoče. Čeprav sem se sredi noči zbudil zaradi smrčanja, ki ga še nisem doživel, sem po petih minutah spet bil nazaj v »meževi«.

Zjutraj pa »Oohh, it's a raining again«. Pa sem pogledal en film v sobi za druženje, zmazal škatlo krekerjev in zunaj je končno posijalo to, kar sem čakal.

Najprej v »Macka« sprobat, kakšna je razlika med našim in tem – tu je veliko bolj dobro. Za tem pa nafilat še kartico za telefon, ki sem jo sicer dobil/kupil (hvala Blaž) že doma, ampak je bila prazna. In potekalo je nekako takole: »Zdravo, rad bi napolnil sim.« Koliko minut pa želite?« »Ne vem, vseeno mi je, samo naj bo čim več prenosa podatkov.« In ko je bila kartica nafilana, na telefonu še zmeraj ni bilo neta, tako da je bilo potrebno malo prejebat nastavitve, no ne malo, cele pol ure sem se zajebaval s tem. Ko se je vse skupaj poštimalo, sem bil tolk srečen, da sem se odpravil na 5 urni treking po centru Aucklanda.

Na poti nazaj proti hostlu sem naletel še na specialno ponudbo sušija – 8 rolic za 3 evre. Jaa, fuck off Miyabi.

Pa se en komad, ki sem ga poslusal med srkanjem limonade v Irish pubu. Drugi dan mi je Auckland postal vsec.

Po dveh dneh v zraku spet na nogah!

OK, pa sem poletel. Sicer s 4 urno zamudo iz Zagreba, ker je bila menda preveč gosta megla v Londonu. Nekaj so govorili tudi o šraufanju letala, ampak se nisem kaj preveč sekiral, sem pač v Londonu čakal namesto 10 ur »le« 6 ur na naslednji let proti Hong Kongu.

Na Heathrowu je bilo potrebno skočit malo na net. 10 min 1 funt!!! Sredi popoldneva sem si naročil prvi angleški zajtrk v življenju. Kaj pa vem, pač Angleži in njihova kulinarika kakršna pač je. Sledilo je še prebiranje Lonely planeta ob zvokih pevke Birdy, da mi je šlo kar malo na jok.

Let proti Hong Kongu ni zamujal, je bil pa toliko bolj naporen. Dobrih 11 ur za slabih 11 tisoč kilometrov. Nekje pri 3. uri v zraku, sem se že začel spraševati, kaj mi je bilo res treba navleči kavbojke nase, namesto udobne in prevelike trenirke. Adidaske sem že zdavnaj sezul in dal ostalim malo za povohat.
Pristanek na tem letališču res zgleda spektakularno. Zdi se, da bo letalo zdaj zdaj čofnilo v morje. Naslednji trenutek pa že vidiš ta male kako se podijo s Toyotami in Isuzuni po letališču. Na prvi pogled zgleda ravno tako, kot da bi šlo za kakšen mini GP (Grand Prix). 

Je pa čakanje na tem letališču veliko hitreje minilo. Razlog tiči v tem, da imajo free Wi-Fi (tega dokler se ne vrnem Slovenijo, verjetno ne bom več našel).

Pred zadnjim vzletom in letom proti Novi Zelandiji je vse prisotne na letalu dodobra nasmejal pilot, ki je dejal: »Počasi bomo začeli PRISTAJATI, zato prosim izklopite vse električne naprave.« Nasploh vse pohvale ekipi Air New Zealand. Res prijazno osebje, ne glupo kičasto prijazni, ampak ves čas dobre volje in nasmejani. Dobiš občutek, da to res radi delajo. Pa še kul uniforme imajo – baje jih je kreirala znana NZ modna oblikovalka.

Na poti do hostla mi je še šofer kombija imenovanega Super Shutlle povedal, da mam baje rezerviran najboljši hostl v Aucklandu. In ja, ve kje je Slovenija in kje Slovakia. Tudi lastnik hostla je že bil v Sloveniji, čistilka pa celo na Triglavu. In ta prijazna gospa mi je posodila še dežnik, ko sem se odpravil v center Aucklanda – deža ni bilo, sem se pa malo izgubil za kakšno urco.

Pa še to – v Sloveniji sem porabil skoraj 2 tedna, da sem uredil vso birokracijo in nabrala se je cela mapa papirovja. V Novi Zelandiji pa sem moral pokazat potni list, čokolado in treking šuhe. Aja no, pa vprašali so me še, s čim se drgač kaj ukvarjam.

P.S. bom naredil fotke, ampak danes je v Aucklandu oblačno, vsak čas se lahko ulije, pa še piha in neki podobnega bi naj bilo naslednja 2 dneva, ko sem še tukaj. 

Preden odpotujem

Zadnja noč, ki jo bom oddremal, bolj težko verjamem, da prespal v svoji domači postelji. Prihaja trenutek, ko je treba napolnit kovček, nahrbtnik, baterije za foto opremo in računalnik, dat lubčka mami, objeti sestrco in še zadnjič ščekirat seznam stvari, ki jih potrebujem za pot na praktično najbolj oddaljen del sveta - Novo Zelandijo.

Tako je, v žepu imam WH vizo za Novo Zelandijo, ki mi omogoča, da lahko celo leto ostanem tam, delam, potujem, se zabavam, spoznam folk iz celega sveta in zbistrim misli. Novozelandska vlada namreč vsako leto, 5. aprila, sprosti 100 WH viz za Slovence in nam da možnost za spoznavanje sveta "down under". 

Odhajam, ker je že od nekdaj bila želja po obisku te dežele, ker je potrebno zgrabiti priložnost in nehati samo zapravljati čas v življenju. Veliko je takšnih, ki rečejo "Itak nimaš kaj razmišljat, v Sloveniji je vse v kurcu, Janša, radarji v Mariboru, benz predrag,itd.". Sam menim (v stilu našega predsednika), da je v Sloveniji še zmeraj kul, da se ne zavedamo, kakšno srečo imamo, da smo bili rojeni na enem najlepših placov na svetu. Treba je samo malo manj ali pa sploh ne gledat poročila in ostala nategovanja, večkrat peljat psa na sprehod, iti na dober koncert (v tem času jih je malo morje - to bom res pogrešal), s prijatelji spit pivo ali 2 na Poštni in s kako fajno lubiko kdaj hengat po parku. 

Blog je namenjen moji dragi družbi, da me bo lahko spremljala na tej poti, videla kaj se z mano dogaja in se ob -15 slinila ob fotkah s plaže ali sadovnjaka. Kot drugo pa tudi tistim, ki mogoče razmišljate, da bi šli, pa še ne veste in joj, si ne upate. Tudi sam sem prebral bloge nekaterih, ki so že dali takšno pustolovščino skozi - od nekaterih izvedel ful koristnih stvari, ob drugih zadremal pred ekranom (brez zamere). Bom poskušal bit realen in stvar prikazat takšno kot je, brez evforije. Obljubim, da ne bom na dolgo opisoval muzejev, kipov in naravnih znamenitosti. Bom pa na veliko fotkal, snemal in se poskušal čim bolj pogosto javljati.