Zgodba leta

Za kratek čas sm poniknil kar se bloga tiče, december (veseli) je tudi pri nas. Podiram rekord za rekordom (definitvno ne pivski), delavski. Prejšnji teden se je na mojem računu nabralo 72! delovnih ur, I role! Kljub vsemu še vedno stojim dokaj pokončno, še zmeraj se smejim, še zmeraj skočim iz mesta v zrak pol metra (sonožno), smisel za humor me še ni zapustil, vsak dan jem kornfleks in pijem džus, ob večerih pa kot član The Rotten Apple Gentlemen's Drinking Cluba spijem kakšno pivce, pa ne za živce, za žejo in ker si zaslužim.

V službi je fajn, lepo je imeti delo. V uporabo sm dobil novi traktor, John Deere 6920, na komandni plošči štirikrat več stikal in ročk kot na ostalih, sm moral na začetku kar dobro premislit kaj bom stisnil. Klima, mp3 radio, štiriindvajset prestav naprej in nazaj, trije displayi. Šef si je prešnji tedn privoščil skupinico štirih backpackerk, ki so mu malo oplele njive. Valda jih je hodil nadzirat vsake pol ure, lisjak stari. Je prav pasalo malo družbe v službi, pa ne te od starega godrnjača, ampak…nooo, sj vam je jasno. Z nadrejenim sva vsak dan v boljših odnosih. Pa ne da sva bla kdaj skregana. Ker zadnje čase res dobro delam, ker ga dostikrat vidim, kako je zadovoljen ko pride kdaj v kontrolo, si ga od časa do časa lahk tud malo privoščim. Dva tedna nazaj se je poslovil od svojega starega pick-upa, za katerega je pravil, da je to to, da je vse ostalo sranje. In ko me je prvi dan vprašal kaj vozim doma, sm mu rek da Mazdo. Je pluno čez ramo in s posmehom dejal, da vse kar se začne na M, je zanič. In zdaj si je kupil Mitshubishija. En tedn po ena šala na dan. Drugače pa je stari res prava sabla. Bi mu kdaj pojamral, da me kaj boli, da bom glih glih zdaj zaspal sred čebule na njivi, ampak ker vem, da sam dela še več kot js, sm tiho in kadarkoli me vpraša, če še mam energijo, če bom lahk delal v nedeljo, mu samo ustrelim nazaj, da ja, ni problema. Ni nek idiot, ki bi samo pametoval, izkoriščal in na koncu še kaj odbijal. Najbolj pomembno je, da je delo narejeno tako kot mora bit. Nikol me ne sprašuje o urah, tu maš list pa napiši kolk si delal vsak dan. Zmeri napišem pravo cifro, fair play, win win.

V "bajti" so pred božičem nekateri že končali z delom za to leto, predvsem otroci (tinejdžerji) in se ga temu v čast lepo zdelali. Zanimivo jih je bil opazovat, ker jih praktično nikdar nismo vidli, da bi kaj šluknili. Pa ne zato, ker so tako mladi, verjetno je bil razlog v tem, da so vsakodnevno vlagali ogromno energije v vso to peko in pripravo špagetov, makaronov, tortelinov… Ostali smo počakali na dva prosta dneva ob božiču. Jason (lastnik hostla) nam je častil božično večerjo, kar dosti šampanjca in ta dan preživel z nami. Lepo od njega, malo je takih. Jagnje, in to celo, so modeli, ki se doma ukvarjajo s kuho profesionalno, vrgli na zato priložnost ekstra velik žar, na druga dva pa krompir in ostalo zelenjavo, sadje, itd..  Men se je praznovanje božiča bolj zdelo kot praznovanje novega leta, začeli zjutraj, končali zjutraj (naslednje jutro). Po večerji je sledilo obdarovanje, secret santa. Vsak je moral za eno osebo kupit darilo, zavit, vrečt pod "slutty christmas tree". Božiček, ki nam je zaželel merry fucking christmas in mel ob sebi dve "slutty jelenčici", je od vsakega zahteval, da zanj zapleše, zapoje, naredi kaj posebnega. Travis je breakdancal, dosti deklet je v zameno za darilo pritisnilo svoje joške ob božička, ga objelo, dalo lubčka na ličke, tam pa tam mu je kdo prines pir, od enga je dobil celo zvitek travarice, nekaterim je blo nerodno in nikakor niso mogli kaj spravit iz sebe, sam pa se odplesal par korakov shuffle danca, brez glasbene spremljave, kakopak.

Včeraj, zgodaj zjutraj ob enajstih, sva z J.P.jem skočla na Te Mata Peak, z avtom do vrha kolkr se le da, klima na ful, zgražanje nad ostalimi, ki v tej vročini pešačijo navkreber. Večer pred tem sem gledal vremensko napoved in napovedali so ogromno dežja. No in pol se zbudim in vidim jutro brez oblačka. Ti vremenoslovci so, kaj naj rečem, face. Res me zanima, kdo jih še jemlje resno. Po vrnitvi iz čudovite razgledne točke, sva si privoščila pregrešno drago kavo v Havelock Northu in rekla par besed o tem, da življenje zaenkrat niti ni tk slabo.

Popoldne pa sva se z Artyomom iz Latvije odpravila do Maraetotara Falls, mal skočla v vodo (jebeno mrzlo), se furala okol po deželi (šef mi je dovolil, da lahk služben avto uporablam tud za kratke tripe), naredla par fotk. Me je vprašal, če mi Slovenci znamo igrat nogomet?! Valda znamo, Italijane smo enkrat nabili in potem remizirali proti Estoncem. Skratka dan kot se šika, lahk se ga tud vika.

Leto gre h koncu. Včasih premišljujem. Sladko grenko leto, ampak to je življenje. Treba ga je jemat s celo žlico, s ta vlko, za vsak slučaj, ker nikol ne veš. Vesel in hkrati ponosen nase, da sem končno odrinil. Prijeten občutek. In kaj si želim v novem? Veliko ljubezni, malo stvari. In da bi prijatelj in sosed obenem, ki je imel pred dobrim letom res smolo, končno ozdravel.

Vse dobro tudi vam, družina, prijatelji & prijateljice, dostopovci, bivše punce, znanci in sledilci.

Del ekipe

Novi J.D. in več kot četrt stoletja stari G.P.

Maraetotara Falls

@ Havelock North

Jagnje božje na žaru

Santa & The Godfather

Travis med prakticiranjem breakdancea

Za konec vam podarim še en komad.

Takšne in drugačne štorije

Ko sm se dans vozu okol po Hastingsu, se mi je nasproti pripeljal avto v katerem je na prednjem sovoznikovem sedežu sedel pes in držal glavo ven skozi okno. Sm se prijetno nasmejal in za trenutek pomislil, kake težave bom mel, ko se vrnem nazaj v Slovenijo, kjer je kaj takega strogo proti zakonu. Nimaš kaj, kazen, vsaj dvesto prešvicanih evrčkov. Morš met skor Volvo karavana, zadaj mrežico in ni da ni, da ustreza vsem našim zakonom. In milijon ostalih neumnih predpisov, ki jih mamo doma. Te nadute »bistroumneže«, ki pacajo skup zakone pri nas, bi najraje postavil v vrsto in vsakemu primazal eno vzgojno ter jih vse po riži poslal v malo šolo kmečke logike. Tu je bolj na izi. Za služben avto ne rabim nobenih potnih nalogov izpolnjevat in zravn študirat kje vse sm se vozo tisti dan, kolk bencina sm pokuro, kje sm se neopravičeno ustavo, si kupo lučko in to nobenemu povedal. Tu maš kjluče, ko boš pa rabo nafto pa samo reči, pa ti natankamo. Prejšnji tedn se mi na eni vaški cesti prpele nasproti policaj, si mislim pizda zdaj bo spusto sireno, lej ka vse mam zadi na traktorju prklopljeno, me stisne za trenutek pri žepu. In kaj se je zgodilo??? Pomahal mi je kao serbus, vidim, da delaš, ti ne kradeš, ti si OK. Če bi me ustavo, bi se mi verjetno opravičil, da mi krade čas in da ni hoto nič slabga. In dost je takih stvari, so mi všeč.

Na glavo postavljen svet v prazničnem času. Nikoli še nism doživljal t.i. veselega decembra v kratkih hlačah, obračanju meseka na grilu in razmišljanju ali bom mel ta vikend kaj časa, da skočim v vodo. Ne bom rek, da mi je to všeč, niti tega ne sovražim, je pa čudn občutek. V hostlu se pripravljamo na jutrišnji »Summer Party«. Lastnik je rek, da bo kupo dvesto litrov pira, še prej nas je vprašal, če smo za in seveda smo se vsi postavli proti temu, češ kam pa misli, da vse to pelje.
V enem tednu mam že tretjega cimra. Dva, ki sta zdržala vsak po tri dni, sta odšla neznano kam. Oba prišla v upanju, da bosta dobila delo, ga dobila praktično že na dan vselitve, naslednji dan oba jamrala in jokala kk je obiranje sadja zafukano in slabo plačano, tretji dan se izselila. Eden je celo poskusil zbežat brez plačila najemnine. Pravi pički. Včeraj je priš nov cimr, Japonc, ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj spoznal. Spoznala sva se, ko je ravno dajal stvari iz kovčka, js pa sm splezal skozi okno v sobo, ker zjutraj nism mel časa, da bi najdo ključ od sobe (glavno, da sm našo ključe od avta). Se nato pogovarjava zvečer, me vpraša, če jem suši, mu rečem da ja in da ni to glih kaj prida hrana zame. Se nasmeji in me vpraša, če hočem eno rolico z lososom. Še predn mu rečem, da nočm, mi jo vrže v postlo. Pogledam, primem in vidim, da je gumijasta rolica sušija, obesek za ključe. Se nasmejim in rečem arigato. Se mi še opraviči, da smrči, mu rečem, da js pa vsak dan vstajam ob petih in da sva si bot. Kasneje poslušam še mal muziko, slušalke v uhljih in slišim ta zvok. Model res SMRČI. Še dobro, da sm vsak dan tolk utrujen, da lahk vseen zaspim. Prejšnji vikend nism čutil niti potresa 6.3 stopnje, resno.

V službi sm ta tedn blestel. Če je bil prvi teden zajeban, drugi fajn, tretji za popizdit jeben (zato sm dobo fraj vikend), je bil četrti tk ko more bit. Vse je šlo gladko, nič nism zajebal, šef je vsak dan rek to je to. Medtem, ko res dosti folka v hostlu jamra, da je obiranja sadja neke vrste suženjstvo (Travis je cel postopek natančno in na duhovit način opisal na svojem Blogu), se mam sam res fajn na delu. Daleč od tega, da bi blo lahko, se pa fajn počutim, ko zvečer končam in dejansko vidim, da je nekaj drugače, zato ker sem celi dan švical. Folk se enostavno premal zaveda, kolk truda je treba vložit, da nekaj zraste iz zemlje in je za pojest. Za večino je to bol tk, da se oblečejo v najlepšo trenirko, se odpeljejo v šoping center v fensi novem avteku, ki ga dejansko ne rabijo po drugi strani pa rabijo, da pokažejo kk zafrustrirani so, in ki za parkrat presega njihove zmožnosti, tako odplačevanja kredita kot upravljanja z njim, na koncu pa še pičkarijo v trgovini, kk je vse drago. Tu je btw. stanje na cestah dost drugačno. Vsaj sedemdeset odstotkov avtov je starih petnajst let, japonskega izdelave in vsi se lepo vozijo. Ne izsiljujejo, ne trobijo, ne žugajo z rokami. Dekleta ne furajo malih plastičnih avtekov, ampak Landcruiserje, Legacyje, Rav4, tud pick-upe.  Čist rajcig za pogledat. 

Aja, zadnje čase delam deljen delovni cajt,  tk da sm popoldne vsaj dve ali tri ure fraj, tk da lahk vmes skočim domov in si skuham kosilo kot normaln človek. Nemci (sedaj ne pečejo več samo kruha, ampak tudi piškote) so v tem času še v sadovnjakih, js pa doživljam kulinarične orgazme v kuhinji. Če sm lačn, ne morm delat, če ne morm delat, je šef tečn, če je šef tečn, ne bo nič Cookovih otokov in podobnih brezveznih placov na tem planetu.

Dragi, zvesti prijatli, familija in pes – pogrešam vas. Noben me ne vpraša, kje bom letos za novo leto.

Dobrote iz žara, ki jih je za nas pripravil Roven

Sm se učil od najboljših kuharc

Šetnja po ne najbolj za dol past plaži

Dobro jutro

Po domače

Težko je karkoli napisat, ko pridejo dnevi, ki so v slogu posao kuća kuća posao, pa vendarle. Na Novi Zelandiji se je s 1. decembrom začelo poletje. To je za njih poseben dan, ko nakupijo ogromne količine alkohola in se ga nasekajo. Neki takega se je zgodilo tudi v našem hostlu, menda, ne vem točno, ker sm bil že penzionistično lepo ob desetih zvečer v postli. Ampak glede na sliko, ki sem jo videl po jutranjem prihodu v sobo za druženje/dnevno sobo/jedilnico, je moglo bit pestro. Ena oseba še zdaj spi tam na kavču. Mogoče ni zmogel tistih par korakov do sobe, mogoče se je njegovi ženski zmešalo in ga je poslala na hladno? 

Sam sem moral bit ob šestih zjutraj na delu, nema veze, če je nedelja. In tako je vsaki dan. Pred časom sem ob taki uri ponavadi prihajal domov, al pa še to ne. Sprememba bioritma me je skor fentala prejšnji teden. Če sm včasih mogo pogledat film ali vsaj dva dela Friendsov, vmes še kaj pojest, it dvakrat na wc, preden sem zaspal, je zdaj dosti, da se uležem v postlo, ne glede na uro. Se mi je zgodilo že enkrat v službi, da sm kr zaprl oči in si mislil fakoff, ne da se mi več. Pa sm si hitro premislil, ko sm dobo prvo plačo. Vsak dan je lažje. Naučil sm se že večino trikov, kako prišparat čas in energijo, le une cevi me še vsake tolk cajta zjebejo, ker so res prekleto težke. Ampak roke postajajo vsak dan močnejše in čez teden jih bom že premetaval naokol kot za šalo. Najbolj me pa razpizdi, ko pridem ob kakih sedmih ali osmih zvečer domov in bi si rad skuhal neki normalnega, v kuhni pa petnajst Nemcev – trije kuhajo, ostalih dvanajst pa gleda in se uči. Rabo bi neko dekle, ki ni samo luštno, ampak zna tud kaj skuhat. Ne da ne bi znal, ne da se mi. Mama, še zmer ne bi šla na letalo???

Zgodilo se mi je tudi to, da me je en dan prosil gospod, ki živi z ženo v res prelepi bajti ob eni od njiv, kjer delam, če bi mu znosil par stebrov za garažo v drvarnico. Pogledam in si mislim valda, teh deset, mala malca. Se mi zahvali, jaz začnem in po nekaj minutah vidim, da jih je štirikrat tolko in da je tistih trideset, ki so zaraščeni s travo in prepleteni z drotom, dosti večjih od tistih, ki sem jih videl na začetku. Sonce ni imelo usmiljenja, js pa tud nism mogu rečt, da ne morm, da sem utrujen. Stari je lisjak in dober kolega s šefom. Na koncu sem zamujal na drug konec, kjer delam in v vsej ihti svoj telefon položil kar na streho avta in po gasu. Čez pol ure sem ugotovil, da nimam telefona, panika, obrnem polkrožno čez polno črto in nazaj. Se zaderem pred bajto William (tk je ime temu sosedu), naj me rufne, ker pojma nima kje je telefon. Vtipka telefonsko, javi se Katy. Skočiva skupaj v avto in se odpeljeva dva kilometra stran do nje. Iz bajte pride hudofinofajno dekle in mi da v roke telefon. Se zahvalim, dvakrat, reče da ni problema, stari me rukne v ramo zakaj je ne povabim ven. Lahko bi bla ljubezen mojega življenja, ampak nimam časa zdaj, januarja mogoče.

Predn sm prišel na Novo Zelandijo sem razmišlal neki v tej smeri – takoj ko dobim službo, bom šel nekam privat, je ceneje, svoja soba, več zasebnosti, luksuz. Zdaj ne pomislim več na to, tukaj smo kot familija – shiny happy people. Cel svet na enem balkonu. Toliko različnih ljudi, vsak z svojimi štorijami od doma ali potovanj. Američan iz Teksasa, ki niti fizično ne prenaša Amerike in ima vsak dan na zalogi kako res za crknit smešno zgodbo, me je prosil, če mu dam mal naše muzike. Sm mu naredo miks in je rek, da mu je najbolj všeč tista ta rararara rarara. Sem ugotovil kasneje – Oda gudeku (Mi2 & Frajkinclarji). Človek ma okus. Druga zanimiva oseba je Estonec, ki živi roknroll lajfstajl. Že več kot tri leta od doma, fizičari po Avstraliji in Novi Zelandiji, služi mastne dnarje in tudi lepo zapravlja. Tudi on pripoveduje zgodbe, da skor ne morš verjet no. Obema je skupno, da skadita enormne količine trave, tu zravn lahk pripnem še ene pet drugih. Ne morm mimo Belgijca, ki je prvi dan šel peš iskat službo in tri ure hodil v napačno smer. Nato je šel z nami naslednji dan z avtom izpolnit prijavnico in ko so ga čez čas poklicali, da mora prit na delo, je priletel na balkon in skočil v zrak. Zgledal je tako vesel, da smo mislili, da je nategnil kako res dobro domačinko. Kasneje nam je povedal, da je dobil delo. Naslednji dan je ves žalostn prišel domov in povedal, da so meli samo učno uro, delo pa se začne čez en mesec. Na četrtem mestu pa so Nemci, ki niso niti zanimivi niti smešni, se pa vseen dost hecamo na njihov račun.

In vožnja po levi? Sem se malo zmotil. V enem tednu sm naredil s službenim pick-upom (s katerim se lahk pripeljem domov pred hostl in izpadem res frajer) okol štiristo kilometrov in se mi zdaj zdi, da je desni volan bolj logičn kot levi. Enkrat sm s traktorjem vlekel po glavni cesti avto (zato je tisti lok spredaj in ne, ni crknil), na njega pa priključeno še prikolico z vodno črpalko. Za kaj takega verjetno nimam izpita, v Sloveniji bi me verjetno zaprli, ampak če šef reče, da je OK pol je OK.

P.s.  saj vem, ni fotk, nimam cajta pozirat, niti nisem v stanju, da bi blo primerno. Neki sm jih že vrgo na FB profil. Bom naslednjo nedeljo menda fraj, kar pomeni ena nedelja od dveh v mesecu, ko sem fraj in bom takrat šel malo fotkat, če ne bo scalo.

Skoraj vsak začetek delovnega dneva zgleda nekako tako

Fensi traktor vredn okol 180 tisoč evrov

 

Praznujem prvo obletnico

Jenkiji danes praznujejo zahvalni dan, js pa prvo obletnico pristanka na Novi Zelandiji. In kakšen mesec je bil to…

Pred odhodom me nikakor ni zagrabil filing, da res odhajam na drug konec sveta. Po vseh kolobocijah s papirovjem (banka še zdaj ti nisem odpustil) mi je na koncu zmanjkalo časa, da bi zadnji dan doma užival in lagano spakiral. Na vsakih pet minut sem eno stvar zgubil, od usb ključa do ne spomnim se več česa vse. Mama je tečnarla kot da se njej bol mudi kot meni. Zadnjo noč v metropoli (Mariboru, da ne bo pomote) sem praktično bol dremal kot spal, pa še to tri ure. Ko sta me prijatla pripeljala na letališče v Zagreb, sem mislil, da bom stisno prpo in spizdil skoz stranska vrata. V Londonu sem že umiral od domotožja, v Hong Kongu so imeli zastonj Wi-Fi in je blo bolj znosno. Ko pa sm prispel po okol štiridesetih urah v Auckland, pa itak nism bil več sposoben kakršnekoli čustvenosti. Naslednji dan me je pričakalo gnilo vreme in spraševal sem se matr kaj delam tu, doma je bolj fajn, mama fajn kuha, sestra fajn kuha, pri bici se dobijo najboljše klobase na svetu, s prijatli je zmer fajn na piru (saj vete kje).

Po enem mescu diham povsem sproščeno. Spoznal sem kup zanimivih ljudi, doživel več kot prej v petih letih. Da ne govorim o razgledih, pa najlepšega še niti slučajno nisem videl. Po dobrih treh tednih sem dobil službo, dokaj srečno. Medtem, ko prav vsi v hostlu obirajo sadje, plazijo po lojtrah in vsak dan jamrajo kk je to dolgočasno, je moj dan povsem drugačen. V štirih dneh mam na kontu že triinpetdeset  ur in plačan sem po urah. Danes sem opravil tudi šefov test in lahko od zdaj naprej sam opravljam z namakalnimi sistemi in z vsemi stroji. Tud služben avto sem dobil. Ja, pick-upa, pravega oldtimerja. Na kišti zadaj mam dvesto litrski tank z nafto in črpalko, da lahk nahranim zverine in dizl vodne pumpe. Po Hastingsu se furam kot pravi ranger, s šilt kapo (čakam, da bom mel čas, da si kupim kavbojski klobuk na njega pa bom s flumastrom napisal »All Blacks«) in sončnimi očali in poslušam AC strela udarla DC. Vsak dan pijem s šefom in direktorjem earl grey točno ob enih. Vse kar še rabim so eni ful fajni gumijasti škornji, saj sem danes ob osmih zjutraj stal deset minut v vodi skoraj do kolen in salomonke valda niso zdržale. Je blo luštno enajst ur zatem, ko sem se sezul. Celo bolš kot pa po celodnevnem smučanju fuknit pancarje v kombi in naročit golaž.

Po enem mescu je občutek tak, kot da bi v Novo Zelandijo prišel z nahrbtnikom s tridesetimi cigli in vsak dan enga vrgel skoz okno.

Prilagam sam eno fotko. Na drugi strani je malo rdeč, malo siv.

Prigode novopečenega traktorista

Končno!!! Res, tri  tedne smo v Hastingsu več al manj samo bluzili. Malo je manjkalo pa bi se mi zmešalo od nedela. Plaža, biljdard, pir(i), še kaj drugega, filmi, poleg tega pa še ure in ure smejanja. Ni slabo, ampak se naveličaš.

V hostlu je seveda osemdeset procentov Nemcev in prvi govoreči jezik je nemščina. Ostalih dvajset procentov pa rest of the world. Sem edini Slovenc, eksot. V nekaj dnevih sem se naučil vsaj pet stavkov v osmih različnih jezikih, večinoma neumnosti, ki so uporabne po določeni uri, ne vedno. Ljudje so res prijazni, vsi smo v istem zosu ali raju, odvisno od dneva. So pa posebna grupa Nemci, ki so se po končani srednji šoli odpravili na Novo Zelandijo (omladinci). Oni ne kupujejo kruha, ampak ga sami pečejo. Trikrat na dan, pečica je praktično njihova. Delajo tudi vse možne vrste kao peciva. Kar nekaj šal se je na to temo že rodilo iz glav t.i. kul ljudi, med katere spadam tudi sam. Ena je ta, ko pride Nemc pa stopnicah iz trgovine in ga Irc vpraša: Alo, kaj je narobe s tabo?! Zakaj si kupil kruh? A ga ni ful lažje speči? Si pa ja Nemc.

Bil je en res zanimiv dan, ko sva se z Japoncem in njegovim karavanom odpravila na Te Mata Peak. Hrib nad Hastingsom iz katerega je res adijopamet razgled. Zajebalo naju je vreme. Vreme, ne vem če sm omenil, da se dela norca iz tukajšnjih vremenoslovcev praktično vsak dan. Če napovejo prav za naslednji dan, je to čisti slučaj. In tako je bilo. Sonce, skoraj brez oblačka, ko sva odrinila izpred hostla, petnajst minut kasneje na vrhu pa oblačno, huda ura se je bližala, začelo je že škropiti. In tako sm se namest, da bi naredo fajn fotke iz prve, doma jebal s svetlobo na računalniku, da bi vsaj nekak zgledlo tako kot je v resnici. Ampak v resnici je lepše. Dih jemajoče. Aja, jebemo mater pa Canon objektivi. Mi je šel auto fokus in morm do nadaljnega ostrit ročno. Pa pustmo to, je samo kupček plastike in stekla, za v koš. Zanimiva je bila Takayukijeva vožnja na Te Mata Peak. Po prvem kilometru, je v njegovem Mondeotu odpadlo iz vetrobranskega stekla ogledalo. Model je fural bolj po desni kot pa vozim po desni jaz doma. Za vse, ki ne veste, Japonci furajo po levi. Zraven pa se je na vsakih nekaj metrov iz njegovih ust slišalo vaaauuu. Faca je, v avtu posluša Jay-Zja, drugače preferira hardcore tehnažo.

Moj prvi delovni dan Down Under. Eden izmed najbolj zanimivih dnevov nasploh v mojem lajfu. Po tem, ko sem se zadnjič dobil z gospodom, ki mi je dal službo, sem si vse skupaj malo drugače predstavljal. Verjetno zato, ker ga pol nism razumel. Povem vam, da je te ljudi tukaj res težko razumet, mislim njihovo angleščino, tiste s podeželja pa zame mission impossible. Ne furam malega traktorja v kakem sadovnjaku in pobiram polne gajbe sadja, ampak sem se danes ukvarjal z namakanjem njiv polnih čebule. Ni blo tk izi pizi kot sem mislil sprva. Najprej preklopit vso mašinerijo, peljat s traktorjem strogo ravno en del namakalne naprave na drugi konc njive, potem nazaj in določit kar nekaj parametrov na drugem delu stroja, potem še na črpalki za vodo, še prej priklopit cevi treh premerov gasilskih. Kar znanost za začetnika. Pol ure po začetku dela sem bil že v prekršku, ko sem se s šest tonskim John Deerom podil po glavni cesti. Pa ne enkrat. In izpita ali bilokakršnega dokumenta sploh nism imel pri sebi, ampak v šefovem pick-upu. In vozil sem po levi. Nekje sredi dneva sm v roke dobil ključe dvajset let stare Toyote Hilux (na fotki je šefov Hilux, malo mlajši, ki sem ga tudi vozil, s prikolico) z ročnim menjalnikom in big foot gumami. Odpeljat sm ga moral na servis. Počutil sm se kot pravi ranger. Res izkušnja pa je bila vožnja The traktorja Class Atles935RZ. Stroj vreden več kot povprečna slovenska bajta. Prvi delovni dan, štirinajst ur dela od zunaj, umazan do pasa, strgane hlače, modrica čez pol stegna, počutim pa se O D L I Č N O. 

Konec brezdelja, šiht?

Še vedno smo na počitnicah. Delamo je enako nič, vsak dan pogledamo 3-5 filmov na mega vlki plazmi, ostali čas pa preživljamo na plaži ali terasi, bolje rečeno na soncu. Včasih poknemo še kake dvojice v biljardu, zmeri igram z Angležem (res obvladajo vsi) proti Nemcem in tako nikoli ne zgubim. Družba je odlična, ne pritožujem se več, tuš in wc školjke so pozabljene.

Kot kaže bom še kar nekaj časa ostal v Hastingsu, ki ni ravno ful neki mesto, dva zanimiva placa – Te Mata Peak in Cape Kidnappers, potem pa še ostanejo kilometri plaže in na tisoče hektarjev vinogradov in sadovnjakov.

Delo se mi obeta oz. naj bi ga že dobil. Danes me je v hostlu obiskal lastnik ene velike kmetije. Namreč nekaj dni nazaj sm mu poslal sms, ker mi je model v recepciji (ja tisti, ki mi je rek, da ni fraj postle zame) v roke porinil papir z oglasom za šiht. In to kakšen šiht! Nisem si kdaj mislil, da bom za furanje traktorja dobil plačilo. Očitno se mu je zdelo, da ma pač vsak Slovenc izkušnje s traktorji. Naj bi blo za tri mesece in res lepi denarji so v igri. Dogovorila sva se v petih minutah, pričakuje da bom delal še ekstra ure (valda jih bom), šest ali sedem dni na tedn. Po mescu in pol dopusta bi delal tud cel dan vsak dan, če je treba. Začnem next week.

Verjetno redko kdo ve, da sem traktor prvič sam fural že pri osmih letih (hvala dedek), moped pa že dve leti prej (spet hvala dedek). Kasneje smo se kot mulci vedno grebli, kdo bo tlačil silos s traktorjem pri stricu in vsak prevožen meter nam je pomenil več kot sladoled. Potem pa smo se začeli zanimat za ženske, naredli izpite za motorje in avte, šli študirat in podobne neumnosti.

Držte pesti, da se izkažem. Rikverc s prkolico sem že mal pozabil, bočno gre še vedno dobro.

Sorry, nimamo fraj postle

Neki časa sem bil tiho, pa kaj…prišel sem v hostel, kjer težko najdeš mir za kakršnokoli razmišljanje in pisanje.

Še prej pa trije ne preveč razburljivi dnevi v Taupu, z izjemo vožnje z biciklom skozi »džunglo« do Hukka Falls (če boste slučajno kdaj na tem koncu sveta – tole turo morate odgonit), kjer sem srečal skupino Japoncev. Večinoma si jih predstavljamo kot pol metra manjše od nas, izjemno organizirane (baje se je dobro postaviti za njimi v vrsto na letališču) in s temi malimi kamerami srebrne barve okoli vratu. No, nič več malih kamer, zdaj imajo najbolj hude DSLR fotkiče in ni govora o kakih kit objektivih. Skoraj vsak ima v roki ali na rami še monopod ali tripod (tud ženske). Mi je bilo kr malo nerodno s svojim »vstopnim« modelom šklocat naokol.

Drugače pa v Taupu luksuzen hostl tako kot v Aucklandu, za mali denar in upraviteljico, ki je imela zame več  vzdevkov, kot so si jih bile sposobne izmislit vse bivše. Hello dear, hey suggar, oohh sweetie, yes my love, honey!!!…to je deset odstotkov najpogostejših, ki sem jih slišal v treh dneh. Če bi bil tam več kot tri dni, bi se mi zmešalo od tega.

Iz Taupa sem se v sredo odpravil v Hastings. Všeč so mi te vožnje z busom. Ni potrebno bit na kaj pozoren in smrtno resno skoncentriran, lepo se naslonim nazaj, na sosednjem sedežu imam cel kup krame, da ja ne bi kdo poskušal prisesti, iz slušalk prihajajo najboljši komadi Simona in Garfunkla.

Po  tej uživanciji sem prispel do hostla, kjer me je pozdravil receptor s »hello buddy, what's up, you're looking for a room?« Jaaa, valda iščem sobo, nisem priš po sladoled!
In reče mi, da ni šans, da so polni in da mu je zlo žal. Bi sprejel to njegovo žalost, če ne bi sobe rezerviral že avgusta. Po rahlem besednem fajtu sem dobil sobo za dve osebi namesto tiste za štiri osebe, ki sem jo rezerviral, po ceni tiste za štiri. I won.

To je najslabši hostel od vseh štirih v katerih sem bil do zdaj v Novi Zelandiji. Moj jogi ima obliko črke U, čutim vse late pod jogijem, ko hočem pogledat film v postli, morm podložit na eni strani pod laptop beležko (uno ta debelo z gumico, hemingwaya), ampak gre. O tuših ne bom, tud o wc školkah ne. Saj vem, če bi imel možnost odslužiti obvezni vojaški rok, ki so ga malo pred nami skenslali, se ne bi nič pritoževal.

So pa ljudje tu face…od lastnika hostla naprej. Igrat biljard z Japoncem, ki je pred tem spil flašo in pol vina in brez palice ne bi mogel niti stati, poslušat Angleža in Škotinjo, ki ob dveh zjutraj na ves glas vpijeta drug na drugega (nekaj o neodvisnosti) in uporabljata vse možne izpeljanke besede fuk, se v »športnem« Nissanu zraven Kanadčanke vozit na plažo in tam igrat fuzbal z Mehičanko, ki brca z levo in desno, ter si podajat frizbi s Čehoma, ki sta več kot pol dneva preživela v vodi, tisti svinjsko mrzli, eden od njiju je imel celo neko desko zraven, oba poznata Zrće.  Kul, a ne.

Glede hrane, ki se proizvaja v hostlih, mi nikol ne bo jasno - špageti tu, makaroni tam, paradajz in kečap everywhere,  če to ne, kebab čez cesto. Kk to, da si noben ne vrže enga normalnega kosa mesa na ojgn? Stane enako. Je pa res, kolikor sem do zdaj spoznal, da je NZ kuhinja tako v pizdi, da je tu najbolj užitna hrana v restavracijah, ki jim bi morali pri nas skenslat »bone«.

Že več kot mesec nisem opravljal kakšnega plačanega dela oz. dela nasploh, kar mi nekak ne paše al pa nisem navajen več, zato sem danes začel iskati delo. Upam, da se najde kaj (plačanega), ker lajf tukaj je 2x dražji kot doma. Če ne, pa že imam vabilo za novo-letno zabavo v Sloveniji (LOL).  Življenje je drag šport.

We're having a woman here…

…se je lepo pošalil šofer busa, ko je poskušal dvigniti moj kovček in ga spraviti v prtljažnik. Ne vem, kaj je mislil…da bom prišel na Novo Zelandijo z vrečko, v njej pa gate, brisača in zobna ščetka?! Ampak mi ni bilo nerodno, smo se vsi skupaj smejali, meni.

Premaknil sem se, z morja ob jezero, nije isto, nije baš slabo, zove se Taupo. To je tam nekje, kjer je pred nekaj meseci spet malo kihnil vulkan, ki je bil prej skoraj sto let čist pr miru in itak presenetil vse doktorje znanosti. Naj še zdrži te tri dni ko bom tu, ker mi zavarovalna polica takih reči pač ne krije – enojno, dvojno, trojno kritje gor al dol.

Pol tedna v Taurangi in okolici je bilo res carsko. Zadnji dan smo s Sergiom (ki se z mano pogovarja v španščini), Marisol in Florencio preživeli v Papamoi na Palm beach, kjer so tik ob plaži grili, ki so za džabe. Pritisneš gumb in že hajca. Ni to tisto, da moreš kovanec najprej vreči noter, al pa kartico potegnit, al pa koga v rit brcnit….ne, to dela takoj.

Še prej smo skočli v NZ različico diskontnega supermarketa in nabasali v voziček mesa za deset lačnih in olja za niti pol junior šnicla. Ampak se je takoj izšlo, ko je babica pri sosednji mizi opazila kako se z nožem jebem, da se mi ne bi krompir prijel na plato. Z nožem zato, ker smo imeli samo nož. V roke mi z nasmehom porine mega veliko piksno olja v spreju in vse to pospremi z besedami, da če še karkoli rabimo, naj se samo zaderemo over there. Še nikoli nisem uporabljal olja v spreju za pripravo hrane in občutek je res bil čuden – predstavljajte si, da doma primete za piksno maxi brilla (to je tisto, ko v avtu pošpricate znotraj in pol se vse sveti in je mastno in krasno) in ga malo po plati pošpricate. Nekak ni, a ne? Al pa mogoče že vsi uporabljate to, pa sem jaz nevednež? Navajen sem, da iz flaše. Kakorkoli, njami njami, ko se je speklo. Samo v eni stvari se z družbo »latinosov« ne morem strinjat – beef pač ni kralj grila ali kralj česarkoli, ampak je to pork (svinja, prase, itd.). Bom jih pogrešal, smo se veliko smejali, mogoče se še srečamo pod kakšni jabki ali kiviju.

Kopal sem se tud v morju, do kolen in to je to. Se kdo od vas slučajno namaka konec oktobra?! Ne gre brez neoprena, razen če te obdaja res velika količina masti, kar pa mene ne. Je pa vseeno poseben občutek ležat na soncu na peščeni plaži (pa te mivke sploh nimam rad), se po nosu mazat s petdesetko (bolj malo pomaga), poslušat zvok oceana in se zraven učit španščino (dyess, benta, trenta, no mujeres no llores, itd.).

Danes, ko se vi šele zbujate, gre moj dan že h koncu. In bil je to prvi leni dan na Novi Zelandiji. Tisti, ko sem se odpravil v trgovino in si nabavil same kolikor toliko zdrave stvari, jedel na vsake 2 uri, pogledal 3! filme, spil ful čaja (v tem hostlu je zastonj) in opral cote.

Grem jutri na bicikl in pogledat kaj je lepega v Taupu, ki je nekakšen center adrenalinskih športov na severnem otoku Nove Zelandije. Na vsake 10 metrov reklama za skok s padalom iz letala. Huh, bom šel, čez par mesecev, ko bom že tud kaj zaslužil tu. Tisti, ki še tega niste sprobali – čim prej se spravite v luft, ker je finofajn.

Pa prijeten ponedeljek vam želim, kjerkoli že ste, večina verjetno v službi.

P.s. Edina slovenska novica, ki sem jo prebral v teh devetih dneh, je bila o zmagi Tine Maze. Pozdrav in sredinec vsem trollom in zafrustrirancem, ki jo blatite povsod, kjer se to da. Go TINA!!!