Praznujem prvo obletnico

Jenkiji danes praznujejo zahvalni dan, js pa prvo obletnico pristanka na Novi Zelandiji. In kakšen mesec je bil to…

Pred odhodom me nikakor ni zagrabil filing, da res odhajam na drug konec sveta. Po vseh kolobocijah s papirovjem (banka še zdaj ti nisem odpustil) mi je na koncu zmanjkalo časa, da bi zadnji dan doma užival in lagano spakiral. Na vsakih pet minut sem eno stvar zgubil, od usb ključa do ne spomnim se več česa vse. Mama je tečnarla kot da se njej bol mudi kot meni. Zadnjo noč v metropoli (Mariboru, da ne bo pomote) sem praktično bol dremal kot spal, pa še to tri ure. Ko sta me prijatla pripeljala na letališče v Zagreb, sem mislil, da bom stisno prpo in spizdil skoz stranska vrata. V Londonu sem že umiral od domotožja, v Hong Kongu so imeli zastonj Wi-Fi in je blo bolj znosno. Ko pa sm prispel po okol štiridesetih urah v Auckland, pa itak nism bil več sposoben kakršnekoli čustvenosti. Naslednji dan me je pričakalo gnilo vreme in spraševal sem se matr kaj delam tu, doma je bolj fajn, mama fajn kuha, sestra fajn kuha, pri bici se dobijo najboljše klobase na svetu, s prijatli je zmer fajn na piru (saj vete kje).

Po enem mescu diham povsem sproščeno. Spoznal sem kup zanimivih ljudi, doživel več kot prej v petih letih. Da ne govorim o razgledih, pa najlepšega še niti slučajno nisem videl. Po dobrih treh tednih sem dobil službo, dokaj srečno. Medtem, ko prav vsi v hostlu obirajo sadje, plazijo po lojtrah in vsak dan jamrajo kk je to dolgočasno, je moj dan povsem drugačen. V štirih dneh mam na kontu že triinpetdeset  ur in plačan sem po urah. Danes sem opravil tudi šefov test in lahko od zdaj naprej sam opravljam z namakalnimi sistemi in z vsemi stroji. Tud služben avto sem dobil. Ja, pick-upa, pravega oldtimerja. Na kišti zadaj mam dvesto litrski tank z nafto in črpalko, da lahk nahranim zverine in dizl vodne pumpe. Po Hastingsu se furam kot pravi ranger, s šilt kapo (čakam, da bom mel čas, da si kupim kavbojski klobuk na njega pa bom s flumastrom napisal »All Blacks«) in sončnimi očali in poslušam AC strela udarla DC. Vsak dan pijem s šefom in direktorjem earl grey točno ob enih. Vse kar še rabim so eni ful fajni gumijasti škornji, saj sem danes ob osmih zjutraj stal deset minut v vodi skoraj do kolen in salomonke valda niso zdržale. Je blo luštno enajst ur zatem, ko sem se sezul. Celo bolš kot pa po celodnevnem smučanju fuknit pancarje v kombi in naročit golaž.

Po enem mescu je občutek tak, kot da bi v Novo Zelandijo prišel z nahrbtnikom s tridesetimi cigli in vsak dan enga vrgel skoz okno.

Prilagam sam eno fotko. Na drugi strani je malo rdeč, malo siv.

Prigode novopečenega traktorista

Končno!!! Res, tri  tedne smo v Hastingsu več al manj samo bluzili. Malo je manjkalo pa bi se mi zmešalo od nedela. Plaža, biljdard, pir(i), še kaj drugega, filmi, poleg tega pa še ure in ure smejanja. Ni slabo, ampak se naveličaš.

V hostlu je seveda osemdeset procentov Nemcev in prvi govoreči jezik je nemščina. Ostalih dvajset procentov pa rest of the world. Sem edini Slovenc, eksot. V nekaj dnevih sem se naučil vsaj pet stavkov v osmih različnih jezikih, večinoma neumnosti, ki so uporabne po določeni uri, ne vedno. Ljudje so res prijazni, vsi smo v istem zosu ali raju, odvisno od dneva. So pa posebna grupa Nemci, ki so se po končani srednji šoli odpravili na Novo Zelandijo (omladinci). Oni ne kupujejo kruha, ampak ga sami pečejo. Trikrat na dan, pečica je praktično njihova. Delajo tudi vse možne vrste kao peciva. Kar nekaj šal se je na to temo že rodilo iz glav t.i. kul ljudi, med katere spadam tudi sam. Ena je ta, ko pride Nemc pa stopnicah iz trgovine in ga Irc vpraša: Alo, kaj je narobe s tabo?! Zakaj si kupil kruh? A ga ni ful lažje speči? Si pa ja Nemc.

Bil je en res zanimiv dan, ko sva se z Japoncem in njegovim karavanom odpravila na Te Mata Peak. Hrib nad Hastingsom iz katerega je res adijopamet razgled. Zajebalo naju je vreme. Vreme, ne vem če sm omenil, da se dela norca iz tukajšnjih vremenoslovcev praktično vsak dan. Če napovejo prav za naslednji dan, je to čisti slučaj. In tako je bilo. Sonce, skoraj brez oblačka, ko sva odrinila izpred hostla, petnajst minut kasneje na vrhu pa oblačno, huda ura se je bližala, začelo je že škropiti. In tako sm se namest, da bi naredo fajn fotke iz prve, doma jebal s svetlobo na računalniku, da bi vsaj nekak zgledlo tako kot je v resnici. Ampak v resnici je lepše. Dih jemajoče. Aja, jebemo mater pa Canon objektivi. Mi je šel auto fokus in morm do nadaljnega ostrit ročno. Pa pustmo to, je samo kupček plastike in stekla, za v koš. Zanimiva je bila Takayukijeva vožnja na Te Mata Peak. Po prvem kilometru, je v njegovem Mondeotu odpadlo iz vetrobranskega stekla ogledalo. Model je fural bolj po desni kot pa vozim po desni jaz doma. Za vse, ki ne veste, Japonci furajo po levi. Zraven pa se je na vsakih nekaj metrov iz njegovih ust slišalo vaaauuu. Faca je, v avtu posluša Jay-Zja, drugače preferira hardcore tehnažo.

Moj prvi delovni dan Down Under. Eden izmed najbolj zanimivih dnevov nasploh v mojem lajfu. Po tem, ko sem se zadnjič dobil z gospodom, ki mi je dal službo, sem si vse skupaj malo drugače predstavljal. Verjetno zato, ker ga pol nism razumel. Povem vam, da je te ljudi tukaj res težko razumet, mislim njihovo angleščino, tiste s podeželja pa zame mission impossible. Ne furam malega traktorja v kakem sadovnjaku in pobiram polne gajbe sadja, ampak sem se danes ukvarjal z namakanjem njiv polnih čebule. Ni blo tk izi pizi kot sem mislil sprva. Najprej preklopit vso mašinerijo, peljat s traktorjem strogo ravno en del namakalne naprave na drugi konc njive, potem nazaj in določit kar nekaj parametrov na drugem delu stroja, potem še na črpalki za vodo, še prej priklopit cevi treh premerov gasilskih. Kar znanost za začetnika. Pol ure po začetku dela sem bil že v prekršku, ko sem se s šest tonskim John Deerom podil po glavni cesti. Pa ne enkrat. In izpita ali bilokakršnega dokumenta sploh nism imel pri sebi, ampak v šefovem pick-upu. In vozil sem po levi. Nekje sredi dneva sm v roke dobil ključe dvajset let stare Toyote Hilux (na fotki je šefov Hilux, malo mlajši, ki sem ga tudi vozil, s prikolico) z ročnim menjalnikom in big foot gumami. Odpeljat sm ga moral na servis. Počutil sm se kot pravi ranger. Res izkušnja pa je bila vožnja The traktorja Class Atles935RZ. Stroj vreden več kot povprečna slovenska bajta. Prvi delovni dan, štirinajst ur dela od zunaj, umazan do pasa, strgane hlače, modrica čez pol stegna, počutim pa se O D L I Č N O. 

Konec brezdelja, šiht?

Še vedno smo na počitnicah. Delamo je enako nič, vsak dan pogledamo 3-5 filmov na mega vlki plazmi, ostali čas pa preživljamo na plaži ali terasi, bolje rečeno na soncu. Včasih poknemo še kake dvojice v biljardu, zmeri igram z Angležem (res obvladajo vsi) proti Nemcem in tako nikoli ne zgubim. Družba je odlična, ne pritožujem se več, tuš in wc školjke so pozabljene.

Kot kaže bom še kar nekaj časa ostal v Hastingsu, ki ni ravno ful neki mesto, dva zanimiva placa – Te Mata Peak in Cape Kidnappers, potem pa še ostanejo kilometri plaže in na tisoče hektarjev vinogradov in sadovnjakov.

Delo se mi obeta oz. naj bi ga že dobil. Danes me je v hostlu obiskal lastnik ene velike kmetije. Namreč nekaj dni nazaj sm mu poslal sms, ker mi je model v recepciji (ja tisti, ki mi je rek, da ni fraj postle zame) v roke porinil papir z oglasom za šiht. In to kakšen šiht! Nisem si kdaj mislil, da bom za furanje traktorja dobil plačilo. Očitno se mu je zdelo, da ma pač vsak Slovenc izkušnje s traktorji. Naj bi blo za tri mesece in res lepi denarji so v igri. Dogovorila sva se v petih minutah, pričakuje da bom delal še ekstra ure (valda jih bom), šest ali sedem dni na tedn. Po mescu in pol dopusta bi delal tud cel dan vsak dan, če je treba. Začnem next week.

Verjetno redko kdo ve, da sem traktor prvič sam fural že pri osmih letih (hvala dedek), moped pa že dve leti prej (spet hvala dedek). Kasneje smo se kot mulci vedno grebli, kdo bo tlačil silos s traktorjem pri stricu in vsak prevožen meter nam je pomenil več kot sladoled. Potem pa smo se začeli zanimat za ženske, naredli izpite za motorje in avte, šli študirat in podobne neumnosti.

Držte pesti, da se izkažem. Rikverc s prkolico sem že mal pozabil, bočno gre še vedno dobro.

Sorry, nimamo fraj postle

Neki časa sem bil tiho, pa kaj…prišel sem v hostel, kjer težko najdeš mir za kakršnokoli razmišljanje in pisanje.

Še prej pa trije ne preveč razburljivi dnevi v Taupu, z izjemo vožnje z biciklom skozi »džunglo« do Hukka Falls (če boste slučajno kdaj na tem koncu sveta – tole turo morate odgonit), kjer sem srečal skupino Japoncev. Večinoma si jih predstavljamo kot pol metra manjše od nas, izjemno organizirane (baje se je dobro postaviti za njimi v vrsto na letališču) in s temi malimi kamerami srebrne barve okoli vratu. No, nič več malih kamer, zdaj imajo najbolj hude DSLR fotkiče in ni govora o kakih kit objektivih. Skoraj vsak ima v roki ali na rami še monopod ali tripod (tud ženske). Mi je bilo kr malo nerodno s svojim »vstopnim« modelom šklocat naokol.

Drugače pa v Taupu luksuzen hostl tako kot v Aucklandu, za mali denar in upraviteljico, ki je imela zame več  vzdevkov, kot so si jih bile sposobne izmislit vse bivše. Hello dear, hey suggar, oohh sweetie, yes my love, honey!!!…to je deset odstotkov najpogostejših, ki sem jih slišal v treh dneh. Če bi bil tam več kot tri dni, bi se mi zmešalo od tega.

Iz Taupa sem se v sredo odpravil v Hastings. Všeč so mi te vožnje z busom. Ni potrebno bit na kaj pozoren in smrtno resno skoncentriran, lepo se naslonim nazaj, na sosednjem sedežu imam cel kup krame, da ja ne bi kdo poskušal prisesti, iz slušalk prihajajo najboljši komadi Simona in Garfunkla.

Po  tej uživanciji sem prispel do hostla, kjer me je pozdravil receptor s »hello buddy, what's up, you're looking for a room?« Jaaa, valda iščem sobo, nisem priš po sladoled!
In reče mi, da ni šans, da so polni in da mu je zlo žal. Bi sprejel to njegovo žalost, če ne bi sobe rezerviral že avgusta. Po rahlem besednem fajtu sem dobil sobo za dve osebi namesto tiste za štiri osebe, ki sem jo rezerviral, po ceni tiste za štiri. I won.

To je najslabši hostel od vseh štirih v katerih sem bil do zdaj v Novi Zelandiji. Moj jogi ima obliko črke U, čutim vse late pod jogijem, ko hočem pogledat film v postli, morm podložit na eni strani pod laptop beležko (uno ta debelo z gumico, hemingwaya), ampak gre. O tuših ne bom, tud o wc školkah ne. Saj vem, če bi imel možnost odslužiti obvezni vojaški rok, ki so ga malo pred nami skenslali, se ne bi nič pritoževal.

So pa ljudje tu face…od lastnika hostla naprej. Igrat biljard z Japoncem, ki je pred tem spil flašo in pol vina in brez palice ne bi mogel niti stati, poslušat Angleža in Škotinjo, ki ob dveh zjutraj na ves glas vpijeta drug na drugega (nekaj o neodvisnosti) in uporabljata vse možne izpeljanke besede fuk, se v »športnem« Nissanu zraven Kanadčanke vozit na plažo in tam igrat fuzbal z Mehičanko, ki brca z levo in desno, ter si podajat frizbi s Čehoma, ki sta več kot pol dneva preživela v vodi, tisti svinjsko mrzli, eden od njiju je imel celo neko desko zraven, oba poznata Zrće.  Kul, a ne.

Glede hrane, ki se proizvaja v hostlih, mi nikol ne bo jasno - špageti tu, makaroni tam, paradajz in kečap everywhere,  če to ne, kebab čez cesto. Kk to, da si noben ne vrže enga normalnega kosa mesa na ojgn? Stane enako. Je pa res, kolikor sem do zdaj spoznal, da je NZ kuhinja tako v pizdi, da je tu najbolj užitna hrana v restavracijah, ki jim bi morali pri nas skenslat »bone«.

Že več kot mesec nisem opravljal kakšnega plačanega dela oz. dela nasploh, kar mi nekak ne paše al pa nisem navajen več, zato sem danes začel iskati delo. Upam, da se najde kaj (plačanega), ker lajf tukaj je 2x dražji kot doma. Če ne, pa že imam vabilo za novo-letno zabavo v Sloveniji (LOL).  Življenje je drag šport.