Hastings je postal moj tretji domači kraj. Ko se furam v službo,me kdaj pa kdaj kdo pozdravi. Dobro se spomnim, kk me je ta kraj odbijal ko sem prišel sem, kk sem mislil, da se bom hitro pobral v kak drug kraj/raj. Kot Maribor davnega leta 2004, ko sem vsak četrtek komaj čakal, da spizdim na Koroško, tja, kjer je lepo. In skozi leta se je vse skupaj spremenilo in Maribor mi je postal bolj domač kot pa moje domače Pameče. Enivej, na poti iz službe sm razmišljal, kk bom enkrat sem prpelal svoje otroke, da vidijo, kje je bil foter vsak dan v prekršku s traktorjem, da vidijo, kje rastejo najlepše čebule, da vidijo kje ljudje hodijo po ulicah v nogavicah (žokih po moje rečeno) in kje se dekleta furajo s poltovornjaki na kafe.
Zadnje tedne mi je v službi čist mal dolgčas, ne delam kaj preveč razburljivega, na trenutke se počutim, kot da se šlepam, ne hodim ves čas po robu. Pač pakiramo čebulo. Erste klasse grejo v tujino, one ta burne pa v domače trgovine. Vmes še kdaj skočim mal na viličarja, ok, to zmeraj rad. Končali smo s pobiranjem. 20 tavžnt ton čebule. Si zna kdo to številko predstavljat ha? Res nism šparal z vodo. Eno malo večjo sm prnes domov v bajto, za pokazat drugim.
Na firmi delamo trije »backapackerji«, par iz Argentine in jaz, ki smo nekak stalni sodelavci, neki drugih backpackerjev (Nemcev), ki ponavadi dobi najbolj umazano delo, potem pa je tu še ekipa iz Samoe. Ti so res pravi biseri. Dve ženski, ki se vsak dan smejita grdo in na glas za popizdit, ki morata vsake pol ure na wc, me vprašata, no ena o njiju, kje mam ženo, ji povem, da žene pa nimam. Takoj za tem me druga vpraša kolk mam otrok in rečem, da otrok tud še nimam in se spet oglasi ta prva in me vpraša a tri otroke. Kasneje pride do mene najbolj nabildan Samoec z ninja kapo na glavi. Me gleda in pokaže na svojo kapo in reče, da to je pa za zimo. Za zjokat.
Najboljša šola? Zato, ker sm se v pol leta, večinoma v službi, naučil toliko uporabnega, za življenje, za kmetovanje, ki se jih ne bi na nobeni pravi šoli. Šef me večkrat vpraša, če kaj njega omenim na blogu in da ga zihr kaj pošinfam. Ampak ta oseba je en najboljših mentorjev, kar bi jih lahk kdaj mel. Ko sm kdaj kaj zajebo in sm mislo fak, to se pa ne bo dalo popravit, sm ga poklical in je priš s francozem (univerzalni ključ, a ne Goznik) in kladivom in zrihtal za »čas posla« (kot je večkrat rek moj ata). Ko sm zlomo en pršilec na irigatorju in ves presran priš do njega na firmo češ zdaj jih bom pa slišal, je rek don't worry, shit happens. Za vsak postopek ma preprosto kmečko razlago v ne tako preprostem narečju.
Ker sem večkrat šel čez mejo za moje pojme prej nemogočega. Ko si sam na drugem koncu sveta pač enostavno morš probat. Pred odhodom sem bolano popolno vse splaniral kk bi naj potekalo in skor nič ni šlo po tem planu. Nism si mislil, da se bom vse življenje, ko bom chopping onions just for fun, spominjal Nove Zelandije. Tu je še en kup oseb in njihovih izjemnih zgodb. Še najtežja stvar se je blo »naučit« rečt ljudem adijo, adijo za vse življenje. Vsaj večini. Vem, da bom z nekaterimi še ostal v kontaktu, da se bom še s kom kasneje kdaj mogoče srečal. Na tem mestu ena misel – menda vsako osebo srečaš v življenju vsaj dvakrat. Ampak vseen, še zmeri je čudn očutek, ko rečeš nekomu »želim ti vse dobro v življenju«.
Ker sem večkrat doživel občutek, občutek ko se morš uščipnit, ko ga doživiš.
Ker sem se dostikrat smejal kot se ne spodobi.
Odločil sem se, da pridem počasi domov, na počitnice. Kot sem že omenil v prejšnjem postu, mi je blo ponujeno delo za naslednjo sezono, tako da se nekje septembra vračam nazaj na Novo Zelandijo (in spet bom poslušal kk se ne bom). Pred mano so še trije tedni Hastingsa, trije dnevi Wellingtona, štirje dnevi Sydneya. Čas ko bom lahk spet mal bol resno vzel v roke fotoaparat. Nato pa rodna vas domača. Objemi, hip hip hura in na zdravje. Verjetno bom najbolj srečen brezposeln Slovenc. Tolko stvari, ki bi jih rad naredo to poletje (spet ti jebeni plani), hja, spet poletje. Pol pa naj bo poletje. Smučali se bomo kdaj drugič.
Ne rečem, da mi kdaj ni blo vsaj mal hudo za kom, da ne pogrešam koga, da vsak dan skačem od veselja. Ampak pišem pa dobro zgodbo (ne mislim bloga). Saj to je tisto, kar na koncu šteje. Da maš dobro zgodbo, da ne rabiš govorit o vremenu in alu felgnah, o telefonih. Da znaš najdit kaj dobrega tud v najbolj kurčevih pogojih in da ne obupaš, ko vodna pumpa ne doseže želenega pritiska. Tud, če si iz Slovenije, se da. Vse se da.
