Včasih zmagaš, včasih zgubiš, včasih pa dežuje

Tale izkušnja me je pa vsekala po žepu kot že dolgo ne. Zobobol ni popustu, kličem sred noči (vaše) na zavarovalnico, da jim zaupam svoje namene. Modeli so meli šestkrat zasedeno, adijo deset dolarjev za jebeno tajnico. Zvok »pozdravljeni, trenutno so vsi operaterji zasedeni, prosimo počakajte na prostega operaterja« pač ni nekaj kar želiš slišat ko kličeš z drugega konca sveta. Ampak ja, so me rufnali nazaj. Povem, da bom uredil sam, da ne rabim prevoza, grem peš, smo skor sosedi, vprašam še, če cifra, ki jo krijejo velja. Ja velja, ok, čav čav. Se pršetam do hiške, ne bi rek fensi, bol kovzi. Stopim skoz vrata, vidim leder kavče, lcd tv, češnjev les, zastonj robčke. Sm se takoj primo za denarnico. Me pozdravi teta v sprejemni, ji povem kaj me muči in da me hudo muči. Mi reče, da naj pridem nazaj popoldan, čez 4 ure. Swet as (nima veze s kako ritjo, to na NZ pomeni kul, dobro, fajn, fino…ponavadi še dodajo bro, ampak tega ji nism rek). Ko sm priš nazaj me je pozdravil zobozdravnik, nekje mojih let, skuliran. Sva mal podebatirala na brzino in sm bil že na stolu. Je pogledal in povedal opciji in cene. Izbral sm dražjo, ker mi je bla ljubša. Čez nekaj trenutkov pa sm bil že fajn zdrogiran z anestetiki in gledal film na dvaintrideset inčnem lcdju, ki je bil nad mojo glavo. Zobozdravnik je vmes mal zarepal, pomočnica mal zaplesala, js pa sm se smejal. Po operaciji sm dobo v roko daleč najvišji račun do sedaj v Novi Zelandiji in papirje za zavarovalnico, na katerih je bil napisan cel potek mojega obiska, tudi to »offered price 750 NZD, happy with that«. Ja, tolko sem odkartal. Okol šestdeset procentov krijem sam, ostalo pa zavarovalnica, seveda, če se ne bojo naredli mutave kot se znajo kadar je treba dat kaj od sebe. Če ne jo bom pač hudo jezn vsem javno odsvetoval.

Del tega posta morm namenit mojemu latvijskemu pajdašu, ki mi dostikrat dela družbo na izletih v Hawke's bayu. Artyom je njegovo ime. V preteklosti mu je uspelo celo leto preživeti s tri tisoč petsto dolarji na različnih koncih sveta. Deset dolarjev na dan, kot pravi on in njegova matematika. Po vrnitvi iz Izraela je zvedel, da lahk dobi Working Holiday vizo za Novo Zelandijo, z zadnjim dnarjem, ki mu je ostal od potepanja po Izraelu in ne spomnim se kje vse, je kupo letalsko karto in prišel v Down Under praktično skoraj s kovanci v žepu. S sabo ni privlekel triindvajset kil težkega kovčka, ampak en športn rukzok na hrbtu, lahk bi mu rek tud šolski, v njem pa eno majico, ene kratke hlače in kompaktni fotoaparat. Kavbojke, drugo majico, pulover in japonke je mel na sebi. Pravi, da ne rad vlači vlko prtljage s sabo. Bejž no. Prejšnji teden si je kupo rolko (ne skate), tako iz devetdesetih, plastično. Nato ugotovil, da rabi še adidaske, zato odhitel v trgovino in kupil ene za pet! dolarjev, take poletne. Po celem popoldnevu rolkanja se mu je podplat malo odlepil, zato je ves jezen odšel nazaj v trgovino in zahteval nove. In dobil je nove adidaske za pet! dolarjev. Enako je naredil tudi s šuhi za skor dvesto evrov, le da je tiste nesel nazaj dvakrat, nato se odločil, da mu niso všeč in dobil ves dnar nazaj. Pravi, da se je pred leti naučil igrat klavir, potem pa se na svoji rojstnodnevni zabavi tk napil, da je padel iz stopnic na klavir in ga zlomo. In zdaj ne igra več klavirja. Vsekakor oseba na mestu. Nasprotje vsega kar je dans kao in.

Z njim sm v nedelo odšibal na Cape Kidnappers. Mi je kolega iz rodne grude rek, da se splača it peš do konca, ker je vmes ful lepo in se da dost fajnih fotk nardit. Ja, je lepo, ampak vseeno, da bi mogu dve uri lazit po tti kurčevi mivki, pa pol v hrib in pol dol in nazaj spet po plaži, sorry ne hvala. Artyom je rek, da se lahk peleva po plaži, da je dovoljeno. Pr zapornicah vprašama varnostnika, če lahk greva z avtom. Si je mislu ka se vidva bekpekerja delata norca iz mene, kk bota prišla tja z vajinim avtom za jurja (mojga pick-upa ni videl parkiranga od zunaj) in nama rek, da to ne gre. Da rabiva 4x4 vozilo. Mu poveva, da je zunaj parkiran, ne verjame, pride ven in pogleda ter zamahne z roko, češ vozita, da vaju ne vidim. In sva vozla po plaži, po morju (nekje je bla voda tk blizu, da je pač šlo pol avta v morje), čez kamne, skale, everywhere. Na začetku sm vklopu za vsak slučaj vse štiri (ne žmigavce) in pol hitr izklopu, ker je s sam zadnjim pogonom pač bolj zabavno. Nekje je blo treba zapelat čez take skale, da bi s kakim bolj mehkim terencem verjetno potegno dol cel podn. No, kkrkol, sva parkirala na koncu in z japonkami (natikači) odšla po potki v hrib, da vidiva ta razgled. Na vrhu pa milijon ptic, ki čivkajo in kakajo vsepovprek. Pa pol na drugem koncu tud neki takega. Ampak jih je zanimivo pogledat. Razgled na morje pa je bil B E A U T I F U L. Kot zanimivost lahk povem, da se da do rta prit peš al pa prpelat samo v času oseke. Ko je plima, pride voda vse do stene in v tem primeru bi midva skupaj s Toyoto plavala v morju. Nerodna situacija, če ugotoviš, ko se hočeš odpeljat nazaj, da se ti je spraznil akumulator, mobilnega signala pa ni.   

Dans zgodaj zjutraj sm se službi zjokal. Pa ne zarad čebul niti zaradi tega, kr sm s koleno s polnim šusom vrezal po litem železu in fasal sedemintrideseto modrico odkar delam tu, ampak zato, ker je šef (Warren mu je ime, ne vem če sm že omeno) spet pokal štos za štosom. Sm mu povedo pred časom, da pišem blog in da ga kr neki osebkov bere. Zdaj ga zanima, če sm slučajn objavo kako njegovo fotko, če ga kaj šinfam. Je rek, da morm napisat, da je cool dude. Dal mi je tud dobro idejo, da naj si dam naredit majco z napisom »Piss off, I'm busy«, ker sm pač dobršn del dneva zaseden, nimam cajta.
V pomoč je priš še en oldie, Garry, ki je frend s temi starimi jebači na firmi in bo pomagal skoz glavno sezono. Je zelo dober teoretik, v praksi mu kdaj mal zagusti, sploh pr furanju traktorja rikverc. Mi je pomagal zložiti, lahk bi rek spakirati irigator, pa je na eni strani šlo na tesno vse skup. Vmes se prpele Warren, neki časa opazuje kk me Garry prepričuje, da ne bom mogo obrnit mize irigatorja za deset centi z nogami (od irigatorja, ne mojimi) v zemlji. Bol mu js pravim naj gleda in se uči, bol on teži šefu, da bi mogli na eni strani eno mal daljšo plato pršvasat zravn, da bi se lažje vse skup zaprlo. Šef ga vsake tri sekunde prekine (trikrat). »Look how is Grega going to do this, blablalalala, look, turn around and you will see how is Grega doing this, blabalalalala, look Garry!, look the Slovenian way of doing this«. Vmes se obrnem in ga vprašam, če je vido, izipizi, nč ne bomo švasali. Je bil kr malo užaljen, ker noben ni upošteval njegove inženirske rešitve. Ostale kurbarije, ki jo vsakokrat poslušam ko se družim z njima ne bom pisal…pač mlajša dekleta pa hopa cupa in taki štosi. 

Ne smem pozabit omenit, da sm dobo še en paket iz Slovenije, spt ne od prijatlov (kje je roza kavbojski klobuk jebemtiš), ampak od domačih. Te škatle od naše pošte trgam narazn kot pred dvajstimi leti za božička. Čokolešnik in ducat gavrilovičk. Če bi me kdo vprašo kaj bi raj, čokolešnik al seks, bi rek čokolešnik. Pogrešal sm to hrano za najmlajše, res top jesti. Sm ponudo še mal folku okol, ki tega še nikol prej niso dal v uste in vsi pravijo, da je za prste polizat. Paštete pa sm tud zmazal v dveh dneh. Fino.

Te Mata Peak

Popoldanska joga

Artyom srečn, ker lahk fura po plaži

Na to fotko sm pa kr ponosn, čeprav so na njej samo ptice

Slovensko-latvijska naveza ujeta pri skrunjenu naravnih znamenitosti

Whaazzzzaaaappp

Cape Kidnappers

Skor sm spadno v grabn

Januarski antidepresivi

Takoj po praznovanju novega leta ponavadi pride čas, ko se ne počutimo najboljše. Ženske jamrajo, ker so spet preveč pohrustale čez praznike, same so si krive. Moški smo nesrečni, ker mormo vse to poslušat in prenašat. Pa nobenih daril vsaj do valentinovega, no za tiste, ki so za ta ameriški praznik pripravljeni zapraviti kaj penezov.

Nekaj je blo treba nardit, da se bo dobro počutje iz konca prejšnjega leta nadaljevalo tud v začetku novega. Ja, nardit, nič ne pride samo. Ker sm trenutno doma blizu oceana, ker mam avto in ker mi ga tanka delodajalc, sm se odločo, da je zadnji cajt, da začnem popoldneve preživljat na plaži. Dvajset minut, če se počutim olimpijsko in prej pojem zajtrk prvakov, drugače pa pol ure vožnje do Waimarame, kjer je ta boljša plaža v teh koncih. Voda je postala presenetljivo topla, kar ne pomeni petindvajset stopinj, ampak dvajset. Dovolj zame, ne maram toplih mlak. Do januarja sm v oceanu več al manj sam mal namočo noge, do kolen, ravno dovolj, da sm si premislil in se obrnil. Prejšnji vikend pa sm rek, da je dovolj zajebancije, da je treba it na polno. Šprint kot je to delal Mitch v Baywatch, hop hop, čufff. Tk je pasalo, da sm ostal kr pol ure v vodi, čakal na val, da zaplavam na njem al pa skočim skoz. Meduz menda ni, za šarkije nism zihr, bolj ne ko ja. Peščena plaža zgleda fajn, ampak ni, vsaj men. Je OK dokler si suh, ko pa se zmočiš, ko zapiha in ko se labradorc strese na tvojo brisačo in za tem še drugi labradorc nardi enako potezo,  takrat pol ni več tk fajn. Ampak na takem potovanju se iz dneva v dan lažje prilagajaš in se ne sekiraš za take težave v raju. Kakrkoli je, je boljš ko pa zjutraj led čohat iz šajb in gret ključ s faracajgom, ker ti je zmrznila ključavnica in imaš odmrzovalec zaklenjen v avtu.
Aha, psa. Dve »teti« sta se vsedli blizu nas, zraven sta meli neke deske (v tem trenutku se ne morem spomnit prave besede, ni pa snowboard) in dva čokoladna labradorca. En že veteran, ki se mu ne da kaj preveč migat, drugi pa junior, ki ti lahko prinese nazaj petstokrat žogo v eni uri, pa bo potem še zmeri čist zmešan. Nobenga od njiju ni blo treba kaj posebej prosit, da bi šla v vodo. Pa sm se špilal mal.
Dan za pasjem popoldnevu, vprašam Travisa, če gre z mano, spet do Waimarame kakopak. Všeč mi je, kadar vprašana oseba odgovori v stilu Yeah, fuck it, let's go! Zgodaj zjutraj ta isti dan sem slišal po radiu, da bo Waimarama Beach Day…več folka kot po navadi, sem si mislil. Tik predn sva najdla plac za moj džip/tovornjak, me ustavi reševalka iz vode. Mate kaj drobiža za nas reševalce? Nimam, sm vse ponucal za pralni stroj, mam sam bankovce. Ok, sprejemam samo petdesetake in stotake, odgovori in se nasmeji. Lahko potegnem kartico, ker mam sam deset dolarjev? Ne moreš, lepo se mejta. Parkiram, študiram kam naj shranim dokumente in ostale vredne stvari, če slučajn koga prsti zasrbijo. Takoj zatem s Travisom ugotoviva, da moj avto zgleda kot prevozno sredstvo neke res jezne osebe, z veliko več kilogrami mišic kot pa jih imam sam in da se ga verjetno noben ne bi dotaknil, tud če bi bil dnar nastavljen na zicu. Oba kr malo presenečena nad gužvo, se strateško lotiva iskanja najbolj primerne lokacije za preživljanje popoldneva, kar pomeni midva na sredini in ženske okol naju. To nama tud nekak uspe. Kasneje ugotoviva, da so to srednješolke (nama niso povšeči), tistim starejšim pa se nekaj minut po najinem prihodu pridružijo njihovi fanti. Res fajn, A je To. Se ne sekirava preveč, sploh js, saj sem se dan pred tem pogovarjal z dvema. Hitr je minlo par ur in treba se je blo vrnit v Hastings, ker so me čakale še štiri ure dela. Nedelja je bil ta dan.

Ko sem šefa vprašal kk dolgo bom še lahk delal (novembra mi je rek, da verjetno nekje do sredi januarja), mi je rek kk dolgo hočeš. Tri mesece delat za enega delodajalca je omejitev v moji Working Holiday vizi, ampak tud čez to bi lahk šel, saj je možnost, da bo nekdo uletel iz pisarne in rek hej ti, ti pa delaš že več kot tri mesece, enaka nič. Bolj je to, da bom počasi mel dovolj vstajanja praktično vsaki dan ob petih zjutraj in da bo denarja dovolj, da lahko začnem še malo bolj uživat.
Pred novim letom je moj delodajalec pokazal lepo gesto, ko mi je plačal dva dneva za božične praznike, ko sm bil fraj. Le dva v hostlu sva bla srečneža, ki sva dobila tak bonus.
En večer, ko sm delal malo dlje, saj sm moral it naložit cevi za vodo (ja tiste fajn težke) in jih pripeljat na firmo in zložit v škatlo, sta me direktor in šef povabila v pisarno na pir. Po daljšem upiranju sm se le pridružil. In tako smo sedeli kako uro, v škornjih in res kratkih hlačah (res kratkih) in debatirali o ženskah, o Slovenkah. Če bo ktera na tem koncu Nove Zelandije, ima zagotovljeno delo na firmi. Hvala lepa, ni za kaj.
Kadar mi družbo v službi dela stara sabla, se rodi dosti smešnih dialogov. Mike je rek, da si pozabo ugasnit luči na 3650 (oznaka za enga od John Deerov) in zdaj je prazn akumulator, ga ni mogo premaknit. Nism pusto kaj prižganga. Ja pa si. Ne nism.  Se malo prepirava… Naslednje jutro pridem do traktorja, ga vžem, pali normalno, obrnem, priklopim avto od zadaj. Med tem se pripelje šef, stopi iz avta, presenečeno pogleda in vpraša kaj sm naredo, da je traktor vžgal. Ja nič, hokus pokus čira čara sm rek, pa je zalavfal. Se začne smejat in reče so than Mike is a wanker (drekač, lahk tud brez e).
Ko sm mel mal problemov z enim od računalnikov na irigatorju, vprašam šefa zakaj je tk, zakaj se čudno obnaša, zakaj je počasn, zakaj??? Mi v že znanem stilu reče veš Grega, na teh mašinah so eni stari slovenski računalniki, so bolj počasni. Aha, slovenski praviš. Veš, dokler nism priš na Novo Zelandijo, sm že čist pozabo, da smo včasih uporabljali CRT monitorje, aja, vi jih še zdaj, mu dam kontra. Btw. računalnik na irigatorju je italijanski, seveda.

Zadnje dni se mal bolj slabo počutim. Tri dni nazaj mi je v japonkah spodrsnilo na kovinski plošči, nism vido, da je en del malo moker in zdaj mam pol palca prerezanga na nogi. Pred dvema dnevoma pa sem z vso močjo ugriznil v korenček in serbus zobobol. Ampak takšne stvari se pač dogajajo, nam kavbojcem.

To je pomenlo en fajn štrajf okol pasa nasledn dan.

Waimarama

Barva kože - 4 letni časi

V domačem kraju

Ovce, vsepovsod

Waimarama Beach Day

Zjutraj me pozdravijo srne

Praznovali.Smo

Človek pri tridesetih stopinjah pač nima občutka, da bo glih zdaj konc leta, da je treba vse skup ugasnit, prekinit, na mizo zmetat cel hladilnik in spit še tisto, kar je ostalo od lani.

Na zadnji decembrski dan sem bil ob petih popoldne ravno konc z delom. Res sem upal, da bodo zadnjih nekaj ur stroji delali kot je treba, da ne bom spet popizdeval. V hostlu smo zvedli, da gremo novo leto pričakat na plažo Mahia beach, ki naj bi bila kako uro ali uro in pol stran od Hastingsa. Greš zraven?! Seveda!  Večina jih je odšla že ob štirih popoldan, trije heroji delavskega ljudstva (kot me je poimenoval Blaž) pa smo se odpravili šele ob pol devetih zvečer. Zagrabil sem t.i. cool bag, vanjo vrgel že na pol zmrzjene Corone, liter Caberneta, neki vode z limono, bananin juice, kokakolo, malo prej pripravljene testenine, sendviče, tuno, jabke, banane (zarad vsega tega so me naslednji dan proglasili za najbolj organiziranega člana posadke),…sj se sploh ne spomnim več kaj vse. Pač kot zmeraj vzamem zravn toliko hrane in pijače, da lahko nahranim še vsaj tri osebe poleg mene, če je sila.

Končno je priš cajt, da se še J.P., Helen in Popič spokamo proti…sj ne vem, še sploh nism na zemljevidu pogledal v ktero smer. Mahia beach ja. Kot sem na začetku rekel, naj bi blo dobro uro vožnje, ampak že ko sem slišal to, sem mal sumljivo gledal. Ti domačini tukaj ponavadi rečejo ja sam deset minut, lahk greš peš, ni daleč, pol pa hodiš tri ure. Vozli smo krepko preko omejitev, 120-140 km/h po lokalni cesti. J.P.jev karavan (Subaru Legacy 2.5 4x4 okol 15 let star) je res šibal kot po tirih na veselico. Po uri pa pol priganjanja smo ugotovili, da smo pa le nekje na pol poti do plaže in da bomo mogoče na koncu prišli še 2012 do cilja. Ura je bila na koncu 23.35, ko smo se pripeljali na lokacijo, po navigaciji. Na cilju pa trda tema, vsake štiri metre en odcep, levo, desno, nikjer nobenga zvoka. Baterijo v roke in gremo mal na slepo probat. Našli smo v prvo, bli smo veseli, tudi ostali so bli veseli, da je cela ekipa zbrana. Ko sem spil prvi pir, mi je nekdo v roko že porino šampanjc, happy new year, yeah yeah happy new year, ka pa trije lubčki?!

Najbolj vztrajni smo bili celo noč pokonci in čakali na 5.38 in prvi sončni vzhod v 2013. Ležali smo okol ognja (v tem času sm si malo stopil adidaske), nismo prepevali, tud muzike nismo mel, niti gangbanga. Bile so zgodbe, pijača in predvsem zadovoljni obrazi. Vreme je blo popolno, tema do nižin, na nebu skoraj polna luna, zvok oceana, razposajena dekleta (zadnje ne spada v kategorijo vreme). Tega se ne da kupiti v trgovini, niti v tisti, v kateri lahk kupiš dvaintrideset vrst zenfa.

Sredi noči, popolnoma priseben, sem za trenutek obstal malo stran od skupine, z nogami v vodi in se začel zavedati, da so to najboljši časi mojega življenja. Srečno.

P.S. nočnih fotk začuda nima noben

Nabiranje kurjave

Prvi sočni vzhod v letu 2013 okoli 5.40

Kljub neprespani noči še vedno olimpijsko počutje

Mahia beach

Ta je naš?

Jutranja romantika

Prvi v letu 2013, podpisanih le nekaj "zločincev"