Najboljša šola

Že ko sm dans zjutraj prav po olimpijsko skočo iz moje super udobne postle in med pripravljanjem delavsko precej kaloričnega zajtrka poplesaval s slušalkami na ušesih po kuhnji, sm mel tak filing, da je pravi čas, da se spet oglasim na blogu. Da vam povem kk garam, včasih kako ekstra uro, for a few dollars more.

Hastings je postal moj tretji domači kraj. Ko se furam v službo,me kdaj pa kdaj kdo pozdravi. Dobro se spomnim, kk me je ta kraj odbijal ko sem prišel sem, kk sem mislil, da se bom hitro pobral v kak drug kraj/raj. Kot Maribor davnega leta 2004, ko sem vsak četrtek komaj čakal, da spizdim na Koroško, tja, kjer je lepo. In skozi leta se je vse skupaj spremenilo in Maribor mi je postal bolj domač kot pa moje domače Pameče.  Enivej, na poti iz službe sm razmišljal, kk bom enkrat sem prpelal svoje otroke, da vidijo, kje je bil foter vsak dan v prekršku s traktorjem, da vidijo, kje rastejo najlepše čebule, da vidijo kje ljudje hodijo po ulicah v nogavicah (žokih po moje rečeno) in kje se dekleta furajo s poltovornjaki na kafe.

Zadnje tedne mi je v službi čist mal dolgčas, ne delam kaj preveč razburljivega, na trenutke se počutim, kot da se šlepam, ne hodim ves čas po robu. Pač pakiramo čebulo. Erste klasse grejo v tujino, one ta burne pa v domače trgovine. Vmes še kdaj skočim mal na viličarja, ok, to zmeraj rad. Končali smo s pobiranjem. 20 tavžnt ton čebule. Si zna kdo to številko predstavljat  ha? Res nism šparal z vodo. Eno malo večjo sm prnes domov v bajto, za pokazat drugim.
Na firmi delamo trije »backapackerji«, par iz Argentine in jaz, ki smo nekak stalni sodelavci, neki drugih backpackerjev (Nemcev), ki ponavadi dobi najbolj umazano delo, potem pa je tu še ekipa iz Samoe. Ti so res pravi biseri. Dve ženski, ki se vsak dan smejita grdo in na glas za popizdit, ki morata vsake pol ure na wc, me vprašata, no ena o njiju, kje mam ženo, ji povem, da žene pa nimam. Takoj za tem me druga vpraša kolk mam otrok in rečem, da otrok tud še nimam in se spet oglasi ta prva  in me vpraša a tri otroke. Kasneje pride do mene najbolj nabildan Samoec z ninja kapo na glavi. Me gleda in pokaže na svojo kapo in reče, da to je pa za zimo. Za zjokat.

Najboljša šola? Zato, ker sm se v pol leta, večinoma v službi, naučil toliko uporabnega, za življenje, za kmetovanje, ki se jih ne bi na nobeni pravi šoli. Šef me večkrat vpraša, če kaj njega omenim na blogu in da ga zihr kaj pošinfam. Ampak ta oseba je en najboljših mentorjev, kar bi jih lahk kdaj mel. Ko sm kdaj kaj zajebo in sm mislo fak, to se pa ne bo dalo popravit, sm ga poklical in je priš s francozem (univerzalni ključ, a ne Goznik) in kladivom in zrihtal za »čas posla« (kot je večkrat rek moj ata). Ko sm zlomo en pršilec na irigatorju in ves presran priš do njega na firmo češ zdaj jih bom pa slišal, je rek don't worry, shit happens. Za vsak postopek ma preprosto kmečko razlago v ne tako preprostem narečju.
Ker sem večkrat šel čez mejo za moje pojme prej nemogočega. Ko si sam na drugem koncu sveta pač enostavno morš probat. Pred odhodom sem bolano popolno vse splaniral kk bi naj potekalo in skor nič ni šlo po tem planu. Nism si mislil, da se bom vse življenje, ko bom chopping onions just for fun, spominjal Nove Zelandije. Tu je še en kup oseb in njihovih izjemnih zgodb. Še najtežja stvar se je blo »naučit« rečt ljudem adijo, adijo za vse življenje. Vsaj večini. Vem, da bom z nekaterimi še ostal v kontaktu, da se bom še s kom kasneje kdaj mogoče srečal. Na tem mestu ena misel – menda vsako osebo srečaš v življenju vsaj dvakrat. Ampak vseen, še zmeri je čudn očutek, ko rečeš nekomu »želim ti vse dobro v življenju«.
Ker sem večkrat doživel občutek, občutek ko se morš uščipnit, ko ga doživiš.
Ker sem se dostikrat smejal kot se ne spodobi.

Odločil sem se, da pridem počasi domov, na počitnice. Kot sem že omenil v prejšnjem postu, mi je blo ponujeno delo za naslednjo sezono, tako da se nekje septembra vračam nazaj na Novo Zelandijo (in spet bom poslušal kk se ne bom). Pred mano so še trije tedni Hastingsa, trije dnevi Wellingtona, štirje dnevi Sydneya. Čas ko bom lahk spet mal bol resno vzel v roke fotoaparat. Nato pa rodna vas domača. Objemi, hip hip hura in na zdravje. Verjetno bom najbolj srečen brezposeln Slovenc. Tolko stvari, ki bi jih rad naredo to poletje (spet ti jebeni plani), hja, spet poletje. Pol pa naj bo poletje. Smučali se bomo kdaj drugič.

Ne rečem, da mi kdaj ni blo vsaj mal hudo za kom, da ne pogrešam koga, da vsak dan skačem od veselja. Ampak pišem pa dobro zgodbo (ne mislim bloga). Saj to je tisto, kar na koncu šteje. Da maš dobro zgodbo, da ne rabiš govorit o vremenu in alu felgnah, o telefonih. Da znaš najdit kaj dobrega tud v najbolj kurčevih pogojih in da ne obupaš, ko vodna pumpa ne doseže želenega pritiska. Tud, če si iz Slovenije, se da. Vse se da. 

No worries bro

Morm prekinit "umetniški" post in vam razkriti kako dogodivščino, a n. Pisal bom kr iz glave, ne delam si kakih zapiskov v mali zvezek, tega uporabljam samo za izračune in zapisovanje delovnih ur, poleg tega pa dogodki, ki si jih ne zapomnim verjetno niti niso vredni zapisa.

Fotka za člansko izkaznico v Kopačka cross country klubu Hastings

Ko sem že mel v glavi zrisan cel načrt kk bom spizdil iz Hastingsa, so mi v službi vrgli pod nos ponudbo, ki je pač nism mogo zavrnit. Mogoč bo kdo rek, da sm dollar slave, ampak svoj biznis opravljam z veseljem. Sam kakega fraj dneva sem bil potrebn. In tako sm proti koncu februarja dobil prvo fraj nedeljo. Po eni strani tak ritem ni slab, ker ne jamraš več v ponedeljek kk je škoda, da je že konc vikenda. Ja, ponudili so mi delo do konca sezone, nekje do konc aprila, začetek maja…in nekaj dni kasneje, ko sm direktorju pomagal pri švasanju ene mašine ( ti mojstri v firmi dosti strojev, takšnih in drugačnih pripomočkov kr sami nardijo in direktor je prvi med »inženirji«) mi je rekel, če se jim bom naslednjo sezono pridružil. »Ha Grega, ti bi lahk priš septembra spet k nam, zdaj znaš vse, te ne rabimo več učit, lahk prevzameš svoj biznis?« Huh, sweet as bro, se bomo še zmenli. Z irigacijo sem uspešno zaključil za to sezono, nič več tuširanja trikrat na dan, nič več mokrih šuhov cel dan. Iz njiv sem spravil že med tri do štiri kilometrov namalnih cevi. Lahk si predstavljate kako to dela z mano. Čaka me še tristo metrov šest inčnih in lahk bi samo jamral in pluval…pa gledam na to drugač. Poleg tega, da sm za to plačan je to še hardcore telovadba, se upam it stavit, da je celo težje kot zumba, tk da dvakrat dobro zame. Edin nos si je treba vredo s sončno kremo namazat, ker to lahk traja, v Hastingsu pa so bli v štirih mesecih trije dnevi, ko ni sijalo sonce.

Dobil sem dve novi funkciji. Nad prvo sm bil res presenečen, sm ves čas mislil, da bo to delal nekdo dosti bolj izkušen. S strojem, ki se mu reče digger in je prključen na traktor (ne bom niti poskušal prevest v slovenščino), dvigujemčebulo iz zemlje. Sliši se enostavno (pa tud smešno), pa ni. Ves čas, tud deset ur skupaj morš bit stoodstotno zbran, da ne greš previsoko al pregloboko al pa izven linije. Poleg tega je sestava tal na vsaki njivi različna in rabiš zmer neki cajta, da najdeš pravo nastavitev in da dobiš filing. V petek sm v petih urah zmetal ven za tristo tavžnt evrov čebule, soboto skupaj s sodelavcem za milijon. In če bi šel z mašino za malenkost previsoko, bi jo uničil. In predstavljajte si pol faco človeka, ki je ves svoj dnar dal v ta biznis. In ko preživim deset al pa še kako uro več v traktorju, sm hvaležn, da ima prav vsak klimo ter radio in da obstajata dve radio postaji, ki vrtita izjemno glasbo. Če bi mogo poslušat kaj ala city al pa center, bi se vrjetno že vrgo skoz zadnjo okno pod stroj. Druga funkcija pa je, da sm neke vrste nadzorni pri spravljanju čebule iz tovornjakov, ki jo pripeljejo iz polja do pakirnice v škatle. To delo obsega preveč različnih opravil, da bi zdaj vse opisal, rečem lahk le, da sm že zneso vso jezo nad šoferja tovornjaka s pretrdo nogo na kuplungi. Od takrat naprej me kliče boss. 

S temi čebulami sm preživel toliko časa, da so mi že zlezle pod kožo in jih resnično nikol ne bom pozabo. Ko bom enkrat doma bom verjetno zmer po trgovinah gledal, če so od »nas«. Ko vidiš, da te nadrejeni ne obravnajo kot tujca, ne kot bekpekerja, ko postaneš njihov sodelavc v pravem pomenu besede in ti zaupajo vedno bolj pomembna dela, ti res ni več težko kdaj ostat do teme. Enostavno ti postane jasno, da se boš usedo v avto in odpelal domov, ko bo posel končan. Poleg tega pa to ni pošiljanje mejlov, ampak proizvodnja hrane, neki najbolj plemenitega kar lahk človek dela.

Medtem ko Emiliano daje šnelkurz Čehinjam... 

...se js s tem podim po njivi.

Dnevi letijo in kr naenkrat pomislim, da me že štiri in pol mesece ni doma. Ka kaj delajo, me kdo pogreša, pele kdo psa na sprehod, ga družba še kr serje med tednom do jutra??? Še dva mesca in pol in bi mogo bit že na letalu nazaj v domovino. Nočem planirat, pa si vseeno ne morm pomagat, zmeri mam v glavi vsaj dve rešitvi za situacijo in predračun. Ko prideš do stopnje, ko se več al manj zdi vse izvedljivo, ko dobiš idejo in si rečeš ja valda, zaka pa ne, postane zanimivo. Naslednji trenutek zravn vskoči pitanje »pob kda pa misliš diplomirat«, si kr predstavlam mamo kk me zaskrbljeno to vpraša. Takrat ko bom pri volji za to in nič prej. Dobo sm idejo, da morm Novo Zelandijo prepotovat z motorjem, z minimalno prtljage, z leder jakno in z vsaj dvotedensko brado. Pa ne s kakim fensi potovalnikom, ampak s sportivo iz 90ih. Te so mi ble zmer kul, njihov zvok je čisto neki drugega kot pri ta novih…gpx, gpz, zzr, fzr, vfr, ipd..aaarrrrrgghhhh. To bo priložnost za specialno verzijo bloga, čez leto dni, motoristov dnevnik.

Na prste ene roke sm preštel kolko fraj dni sm mel v tem letu, vključno z današnjo nedeljo štiri. Od tega sm mel prvega januarja mačka za popizdit in še spal nism celo noč, ena dan je bil praznik in takrat sm bil žnodrav, plus dve nedelji, eno aktivn, današnjo pa preležal v vseh možnih položajih v novi postli, do tega pridem kasneje.

Bil sm v Napierju na Art Deco festivalu. Dogodek, kjer se vsi oblečejo v obleke iz 1930 in se obnašajo kot takrat, vozijo stare avte, plešejo na glasbo iz tistih časov. Neki najbolj zanimivga kar sm kdaj vido, fajn vzdušje, vsi nasmejani…noben ne jebe zadnje mode. Te mine, da bi šov na hamburger.

Obiskal sm tud CornEvil. Njiva s koruzo, v kateri straši za posrat. Celo poletje sm delal na njivi poleg te koruze, šef se pozna z mojstrom, ki fura to v Hastingsu in je dobil par vstopnic. Men je dal dve in mi ob tem zabičal, da morm obvezno peljat tja osebo ženskega spola, ker je mnda tk strašno, da se bo skoz stiskala k men (posluši ti nasvet od izkušenega). Kolegica, ki je šla z mano, je čakala tri tedne (odprto je samo v petek zvečer), da sm en petek prišel pravi cajt iz službe. Ja, ko dobiš v roke eno baterijo in to od osebe, ki je cela krvava in ko slišiš, da trije, ki so vstopili pred tabo cvilijo kot da bi jih na živo rezali, no pol pomisliš, da bi pa mogoče rajš šov nazaj domov. Ampak ja, valda ne morm, šef me bo zjutr vprašal kk je blo, ker on jih še ni porabil, ne morš pred žensko rečt ne upam…in sm rek fakoff itak se ne gre zares. In po dvajstih metrih hoje skozi koruzo, ko sta naju napadla dva z motorko in ko sva lavfala ko pr norcih, mi ona reče, da ne gre več naprej, da si ne upa. Ja fajn, js ne grem nazaj, ajde greva naprej, bova že preživela. Pulz sm mel gladko na meji smrtno nevarnega, verjetn tud zato, ker sm tolk pametn, da sm pred tem spil pol litra energijske pijače, pa ne kr bi rabo neki, da bi bil budn, pač zapasalo mi je, nism pomislo, da ni ravn fajn. Ta koruza ni za srčne bolnike, to piše tud na spletni strani. Ves čas sm si govoro, ne bo kaj, to je sam zabava (na mal čudn način)…a še zmer je blo uno, ja ka pa če kdo od njih ni igralc. Vse skup zgleda resnično, dobri so, kapo in sončna očala dol. Po pol ure sm priš iz koruze z gnilo majco, pa ob desetih zvečer ni blo ravno poletnih temperatur. Od takrat naprej lahk gledam kterokol grozljivko z odprtimi očmi (ves čas, tud med reklamami) in zravn jem pašteto.

Mokre sanje (vespa)

How you doin'?

Ni fotkanja brez vsaj ene pozerske

Po več kot treh mescih ne preveč razkošnega a zanimivega življenja v hostlu sm si rek, da je pa zdaj dost. Še neki časa bom delal, rabim postlo iz katere se bom težko skobacal, ne pa tako iz katere bom zjutraj bežal, rabim fraj kuhno ko sm lačn in konc koncev hočem jebeni leder kavč. Sm malo posrfal po njihovi bolhi, kriterij je bil, da me bo stalo največ do cene hostla. Najdem tri zanimive oglase, si jih shranim, nasledn dam povem sodelavcu, mi mal svetuje kje je bolš lokacija. Pošlem mejl Jimu, odgovori mi njegova lubica…Jim ribari, pride konc tedna in te bom poklical/odpisal. Kul fajn, lahk počakam, še mam za cel tedn plačano najemnino v hostlu. Res konc tedna dobim sporočilo, da lahk prletim pogledat bajto, hitr čeknem na zemljevidu pot to tja, izi, dobr kilometr naravnost in pol desno sto metrov. Pozdravi me Jim (lastnik). Par besed na brzino kdo pa kaj sem, mi hitr pokaže okol, med tem sm že cel slinast, ponudi pir, odklonim. V roke dobim piksno kokakole, tud prav če že ni pepsija. Se mal zagovoriva, ena ura je mim, vmes pošljem sporočilo lastniku naslednje hiše, ki bi si jo mogo it pogledat…ja kaj, ne bo me, sm že zrihtal. Jim mi pove, da sta samo dve pravili v hiši, no shoes in house in vsak naj spuče posodo za sabo. Ka pa kaj drugega, ostalo pucanje, wc papir, itd.? Ah ne, zato poskrbi on sam. Dobro, daj mi vseen povej kje maš sesalc, če me slučajno  prime.
V hostlu večini nism povedo, da se selim, ne maram sloves (dobro, kdo pa jih?), se bomo že še srečali. Krasne ljudi iz celga sveta sm spoznal tam in z nekaterimi smo postali res kolegi. Še ena zanimivost. Verjetno se spomnite Travisa, ki sem ga omenil v nekaterih postih. On je novi menedžer hostla. Bravo texas ninja.

Travis - gazda v The Rotten Apple Backpackers s svojim priljubljenim XXXXXL vrčkom

Selitev po kavbojsko

Pravim, da sploh ni tk švoh ko zgleda

Baywatch!!!!!!!

Sveže jabke iz enega od nasadov v okolici (pridobljene na kazniv način)

Če spet zginem za kak mesec, sm še vedno ok. OK?

Včasih zmagaš, včasih zgubiš, včasih pa dežuje

Tale izkušnja me je pa vsekala po žepu kot že dolgo ne. Zobobol ni popustu, kličem sred noči (vaše) na zavarovalnico, da jim zaupam svoje namene. Modeli so meli šestkrat zasedeno, adijo deset dolarjev za jebeno tajnico. Zvok »pozdravljeni, trenutno so vsi operaterji zasedeni, prosimo počakajte na prostega operaterja« pač ni nekaj kar želiš slišat ko kličeš z drugega konca sveta. Ampak ja, so me rufnali nazaj. Povem, da bom uredil sam, da ne rabim prevoza, grem peš, smo skor sosedi, vprašam še, če cifra, ki jo krijejo velja. Ja velja, ok, čav čav. Se pršetam do hiške, ne bi rek fensi, bol kovzi. Stopim skoz vrata, vidim leder kavče, lcd tv, češnjev les, zastonj robčke. Sm se takoj primo za denarnico. Me pozdravi teta v sprejemni, ji povem kaj me muči in da me hudo muči. Mi reče, da naj pridem nazaj popoldan, čez 4 ure. Swet as (nima veze s kako ritjo, to na NZ pomeni kul, dobro, fajn, fino…ponavadi še dodajo bro, ampak tega ji nism rek). Ko sm priš nazaj me je pozdravil zobozdravnik, nekje mojih let, skuliran. Sva mal podebatirala na brzino in sm bil že na stolu. Je pogledal in povedal opciji in cene. Izbral sm dražjo, ker mi je bla ljubša. Čez nekaj trenutkov pa sm bil že fajn zdrogiran z anestetiki in gledal film na dvaintrideset inčnem lcdju, ki je bil nad mojo glavo. Zobozdravnik je vmes mal zarepal, pomočnica mal zaplesala, js pa sm se smejal. Po operaciji sm dobo v roko daleč najvišji račun do sedaj v Novi Zelandiji in papirje za zavarovalnico, na katerih je bil napisan cel potek mojega obiska, tudi to »offered price 750 NZD, happy with that«. Ja, tolko sem odkartal. Okol šestdeset procentov krijem sam, ostalo pa zavarovalnica, seveda, če se ne bojo naredli mutave kot se znajo kadar je treba dat kaj od sebe. Če ne jo bom pač hudo jezn vsem javno odsvetoval.

Del tega posta morm namenit mojemu latvijskemu pajdašu, ki mi dostikrat dela družbo na izletih v Hawke's bayu. Artyom je njegovo ime. V preteklosti mu je uspelo celo leto preživeti s tri tisoč petsto dolarji na različnih koncih sveta. Deset dolarjev na dan, kot pravi on in njegova matematika. Po vrnitvi iz Izraela je zvedel, da lahk dobi Working Holiday vizo za Novo Zelandijo, z zadnjim dnarjem, ki mu je ostal od potepanja po Izraelu in ne spomnim se kje vse, je kupo letalsko karto in prišel v Down Under praktično skoraj s kovanci v žepu. S sabo ni privlekel triindvajset kil težkega kovčka, ampak en športn rukzok na hrbtu, lahk bi mu rek tud šolski, v njem pa eno majico, ene kratke hlače in kompaktni fotoaparat. Kavbojke, drugo majico, pulover in japonke je mel na sebi. Pravi, da ne rad vlači vlko prtljage s sabo. Bejž no. Prejšnji teden si je kupo rolko (ne skate), tako iz devetdesetih, plastično. Nato ugotovil, da rabi še adidaske, zato odhitel v trgovino in kupil ene za pet! dolarjev, take poletne. Po celem popoldnevu rolkanja se mu je podplat malo odlepil, zato je ves jezen odšel nazaj v trgovino in zahteval nove. In dobil je nove adidaske za pet! dolarjev. Enako je naredil tudi s šuhi za skor dvesto evrov, le da je tiste nesel nazaj dvakrat, nato se odločil, da mu niso všeč in dobil ves dnar nazaj. Pravi, da se je pred leti naučil igrat klavir, potem pa se na svoji rojstnodnevni zabavi tk napil, da je padel iz stopnic na klavir in ga zlomo. In zdaj ne igra več klavirja. Vsekakor oseba na mestu. Nasprotje vsega kar je dans kao in.

Z njim sm v nedelo odšibal na Cape Kidnappers. Mi je kolega iz rodne grude rek, da se splača it peš do konca, ker je vmes ful lepo in se da dost fajnih fotk nardit. Ja, je lepo, ampak vseeno, da bi mogu dve uri lazit po tti kurčevi mivki, pa pol v hrib in pol dol in nazaj spet po plaži, sorry ne hvala. Artyom je rek, da se lahk peleva po plaži, da je dovoljeno. Pr zapornicah vprašama varnostnika, če lahk greva z avtom. Si je mislu ka se vidva bekpekerja delata norca iz mene, kk bota prišla tja z vajinim avtom za jurja (mojga pick-upa ni videl parkiranga od zunaj) in nama rek, da to ne gre. Da rabiva 4x4 vozilo. Mu poveva, da je zunaj parkiran, ne verjame, pride ven in pogleda ter zamahne z roko, češ vozita, da vaju ne vidim. In sva vozla po plaži, po morju (nekje je bla voda tk blizu, da je pač šlo pol avta v morje), čez kamne, skale, everywhere. Na začetku sm vklopu za vsak slučaj vse štiri (ne žmigavce) in pol hitr izklopu, ker je s sam zadnjim pogonom pač bolj zabavno. Nekje je blo treba zapelat čez take skale, da bi s kakim bolj mehkim terencem verjetno potegno dol cel podn. No, kkrkol, sva parkirala na koncu in z japonkami (natikači) odšla po potki v hrib, da vidiva ta razgled. Na vrhu pa milijon ptic, ki čivkajo in kakajo vsepovprek. Pa pol na drugem koncu tud neki takega. Ampak jih je zanimivo pogledat. Razgled na morje pa je bil B E A U T I F U L. Kot zanimivost lahk povem, da se da do rta prit peš al pa prpelat samo v času oseke. Ko je plima, pride voda vse do stene in v tem primeru bi midva skupaj s Toyoto plavala v morju. Nerodna situacija, če ugotoviš, ko se hočeš odpeljat nazaj, da se ti je spraznil akumulator, mobilnega signala pa ni.   

Dans zgodaj zjutraj sm se službi zjokal. Pa ne zarad čebul niti zaradi tega, kr sm s koleno s polnim šusom vrezal po litem železu in fasal sedemintrideseto modrico odkar delam tu, ampak zato, ker je šef (Warren mu je ime, ne vem če sm že omeno) spet pokal štos za štosom. Sm mu povedo pred časom, da pišem blog in da ga kr neki osebkov bere. Zdaj ga zanima, če sm slučajn objavo kako njegovo fotko, če ga kaj šinfam. Je rek, da morm napisat, da je cool dude. Dal mi je tud dobro idejo, da naj si dam naredit majco z napisom »Piss off, I'm busy«, ker sm pač dobršn del dneva zaseden, nimam cajta.
V pomoč je priš še en oldie, Garry, ki je frend s temi starimi jebači na firmi in bo pomagal skoz glavno sezono. Je zelo dober teoretik, v praksi mu kdaj mal zagusti, sploh pr furanju traktorja rikverc. Mi je pomagal zložiti, lahk bi rek spakirati irigator, pa je na eni strani šlo na tesno vse skup. Vmes se prpele Warren, neki časa opazuje kk me Garry prepričuje, da ne bom mogo obrnit mize irigatorja za deset centi z nogami (od irigatorja, ne mojimi) v zemlji. Bol mu js pravim naj gleda in se uči, bol on teži šefu, da bi mogli na eni strani eno mal daljšo plato pršvasat zravn, da bi se lažje vse skup zaprlo. Šef ga vsake tri sekunde prekine (trikrat). »Look how is Grega going to do this, blablalalala, look, turn around and you will see how is Grega doing this, blabalalalala, look Garry!, look the Slovenian way of doing this«. Vmes se obrnem in ga vprašam, če je vido, izipizi, nč ne bomo švasali. Je bil kr malo užaljen, ker noben ni upošteval njegove inženirske rešitve. Ostale kurbarije, ki jo vsakokrat poslušam ko se družim z njima ne bom pisal…pač mlajša dekleta pa hopa cupa in taki štosi. 

Ne smem pozabit omenit, da sm dobo še en paket iz Slovenije, spt ne od prijatlov (kje je roza kavbojski klobuk jebemtiš), ampak od domačih. Te škatle od naše pošte trgam narazn kot pred dvajstimi leti za božička. Čokolešnik in ducat gavrilovičk. Če bi me kdo vprašo kaj bi raj, čokolešnik al seks, bi rek čokolešnik. Pogrešal sm to hrano za najmlajše, res top jesti. Sm ponudo še mal folku okol, ki tega še nikol prej niso dal v uste in vsi pravijo, da je za prste polizat. Paštete pa sm tud zmazal v dveh dneh. Fino.

Te Mata Peak

Popoldanska joga

Artyom srečn, ker lahk fura po plaži

Na to fotko sm pa kr ponosn, čeprav so na njej samo ptice

Slovensko-latvijska naveza ujeta pri skrunjenu naravnih znamenitosti

Whaazzzzaaaappp

Cape Kidnappers

Skor sm spadno v grabn

Januarski antidepresivi

Takoj po praznovanju novega leta ponavadi pride čas, ko se ne počutimo najboljše. Ženske jamrajo, ker so spet preveč pohrustale čez praznike, same so si krive. Moški smo nesrečni, ker mormo vse to poslušat in prenašat. Pa nobenih daril vsaj do valentinovega, no za tiste, ki so za ta ameriški praznik pripravljeni zapraviti kaj penezov.

Nekaj je blo treba nardit, da se bo dobro počutje iz konca prejšnjega leta nadaljevalo tud v začetku novega. Ja, nardit, nič ne pride samo. Ker sm trenutno doma blizu oceana, ker mam avto in ker mi ga tanka delodajalc, sm se odločo, da je zadnji cajt, da začnem popoldneve preživljat na plaži. Dvajset minut, če se počutim olimpijsko in prej pojem zajtrk prvakov, drugače pa pol ure vožnje do Waimarame, kjer je ta boljša plaža v teh koncih. Voda je postala presenetljivo topla, kar ne pomeni petindvajset stopinj, ampak dvajset. Dovolj zame, ne maram toplih mlak. Do januarja sm v oceanu več al manj sam mal namočo noge, do kolen, ravno dovolj, da sm si premislil in se obrnil. Prejšnji vikend pa sm rek, da je dovolj zajebancije, da je treba it na polno. Šprint kot je to delal Mitch v Baywatch, hop hop, čufff. Tk je pasalo, da sm ostal kr pol ure v vodi, čakal na val, da zaplavam na njem al pa skočim skoz. Meduz menda ni, za šarkije nism zihr, bolj ne ko ja. Peščena plaža zgleda fajn, ampak ni, vsaj men. Je OK dokler si suh, ko pa se zmočiš, ko zapiha in ko se labradorc strese na tvojo brisačo in za tem še drugi labradorc nardi enako potezo,  takrat pol ni več tk fajn. Ampak na takem potovanju se iz dneva v dan lažje prilagajaš in se ne sekiraš za take težave v raju. Kakrkoli je, je boljš ko pa zjutraj led čohat iz šajb in gret ključ s faracajgom, ker ti je zmrznila ključavnica in imaš odmrzovalec zaklenjen v avtu.
Aha, psa. Dve »teti« sta se vsedli blizu nas, zraven sta meli neke deske (v tem trenutku se ne morem spomnit prave besede, ni pa snowboard) in dva čokoladna labradorca. En že veteran, ki se mu ne da kaj preveč migat, drugi pa junior, ki ti lahko prinese nazaj petstokrat žogo v eni uri, pa bo potem še zmeri čist zmešan. Nobenga od njiju ni blo treba kaj posebej prosit, da bi šla v vodo. Pa sm se špilal mal.
Dan za pasjem popoldnevu, vprašam Travisa, če gre z mano, spet do Waimarame kakopak. Všeč mi je, kadar vprašana oseba odgovori v stilu Yeah, fuck it, let's go! Zgodaj zjutraj ta isti dan sem slišal po radiu, da bo Waimarama Beach Day…več folka kot po navadi, sem si mislil. Tik predn sva najdla plac za moj džip/tovornjak, me ustavi reševalka iz vode. Mate kaj drobiža za nas reševalce? Nimam, sm vse ponucal za pralni stroj, mam sam bankovce. Ok, sprejemam samo petdesetake in stotake, odgovori in se nasmeji. Lahko potegnem kartico, ker mam sam deset dolarjev? Ne moreš, lepo se mejta. Parkiram, študiram kam naj shranim dokumente in ostale vredne stvari, če slučajn koga prsti zasrbijo. Takoj zatem s Travisom ugotoviva, da moj avto zgleda kot prevozno sredstvo neke res jezne osebe, z veliko več kilogrami mišic kot pa jih imam sam in da se ga verjetno noben ne bi dotaknil, tud če bi bil dnar nastavljen na zicu. Oba kr malo presenečena nad gužvo, se strateško lotiva iskanja najbolj primerne lokacije za preživljanje popoldneva, kar pomeni midva na sredini in ženske okol naju. To nama tud nekak uspe. Kasneje ugotoviva, da so to srednješolke (nama niso povšeči), tistim starejšim pa se nekaj minut po najinem prihodu pridružijo njihovi fanti. Res fajn, A je To. Se ne sekirava preveč, sploh js, saj sem se dan pred tem pogovarjal z dvema. Hitr je minlo par ur in treba se je blo vrnit v Hastings, ker so me čakale še štiri ure dela. Nedelja je bil ta dan.

Ko sem šefa vprašal kk dolgo bom še lahk delal (novembra mi je rek, da verjetno nekje do sredi januarja), mi je rek kk dolgo hočeš. Tri mesece delat za enega delodajalca je omejitev v moji Working Holiday vizi, ampak tud čez to bi lahk šel, saj je možnost, da bo nekdo uletel iz pisarne in rek hej ti, ti pa delaš že več kot tri mesece, enaka nič. Bolj je to, da bom počasi mel dovolj vstajanja praktično vsaki dan ob petih zjutraj in da bo denarja dovolj, da lahko začnem še malo bolj uživat.
Pred novim letom je moj delodajalec pokazal lepo gesto, ko mi je plačal dva dneva za božične praznike, ko sm bil fraj. Le dva v hostlu sva bla srečneža, ki sva dobila tak bonus.
En večer, ko sm delal malo dlje, saj sm moral it naložit cevi za vodo (ja tiste fajn težke) in jih pripeljat na firmo in zložit v škatlo, sta me direktor in šef povabila v pisarno na pir. Po daljšem upiranju sm se le pridružil. In tako smo sedeli kako uro, v škornjih in res kratkih hlačah (res kratkih) in debatirali o ženskah, o Slovenkah. Če bo ktera na tem koncu Nove Zelandije, ima zagotovljeno delo na firmi. Hvala lepa, ni za kaj.
Kadar mi družbo v službi dela stara sabla, se rodi dosti smešnih dialogov. Mike je rek, da si pozabo ugasnit luči na 3650 (oznaka za enga od John Deerov) in zdaj je prazn akumulator, ga ni mogo premaknit. Nism pusto kaj prižganga. Ja pa si. Ne nism.  Se malo prepirava… Naslednje jutro pridem do traktorja, ga vžem, pali normalno, obrnem, priklopim avto od zadaj. Med tem se pripelje šef, stopi iz avta, presenečeno pogleda in vpraša kaj sm naredo, da je traktor vžgal. Ja nič, hokus pokus čira čara sm rek, pa je zalavfal. Se začne smejat in reče so than Mike is a wanker (drekač, lahk tud brez e).
Ko sm mel mal problemov z enim od računalnikov na irigatorju, vprašam šefa zakaj je tk, zakaj se čudno obnaša, zakaj je počasn, zakaj??? Mi v že znanem stilu reče veš Grega, na teh mašinah so eni stari slovenski računalniki, so bolj počasni. Aha, slovenski praviš. Veš, dokler nism priš na Novo Zelandijo, sm že čist pozabo, da smo včasih uporabljali CRT monitorje, aja, vi jih še zdaj, mu dam kontra. Btw. računalnik na irigatorju je italijanski, seveda.

Zadnje dni se mal bolj slabo počutim. Tri dni nazaj mi je v japonkah spodrsnilo na kovinski plošči, nism vido, da je en del malo moker in zdaj mam pol palca prerezanga na nogi. Pred dvema dnevoma pa sem z vso močjo ugriznil v korenček in serbus zobobol. Ampak takšne stvari se pač dogajajo, nam kavbojcem.

To je pomenlo en fajn štrajf okol pasa nasledn dan.

Waimarama

Barva kože - 4 letni časi

V domačem kraju

Ovce, vsepovsod

Waimarama Beach Day

Zjutraj me pozdravijo srne

Praznovali.Smo

Človek pri tridesetih stopinjah pač nima občutka, da bo glih zdaj konc leta, da je treba vse skup ugasnit, prekinit, na mizo zmetat cel hladilnik in spit še tisto, kar je ostalo od lani.

Na zadnji decembrski dan sem bil ob petih popoldne ravno konc z delom. Res sem upal, da bodo zadnjih nekaj ur stroji delali kot je treba, da ne bom spet popizdeval. V hostlu smo zvedli, da gremo novo leto pričakat na plažo Mahia beach, ki naj bi bila kako uro ali uro in pol stran od Hastingsa. Greš zraven?! Seveda!  Večina jih je odšla že ob štirih popoldan, trije heroji delavskega ljudstva (kot me je poimenoval Blaž) pa smo se odpravili šele ob pol devetih zvečer. Zagrabil sem t.i. cool bag, vanjo vrgel že na pol zmrzjene Corone, liter Caberneta, neki vode z limono, bananin juice, kokakolo, malo prej pripravljene testenine, sendviče, tuno, jabke, banane (zarad vsega tega so me naslednji dan proglasili za najbolj organiziranega člana posadke),…sj se sploh ne spomnim več kaj vse. Pač kot zmeraj vzamem zravn toliko hrane in pijače, da lahko nahranim še vsaj tri osebe poleg mene, če je sila.

Končno je priš cajt, da se še J.P., Helen in Popič spokamo proti…sj ne vem, še sploh nism na zemljevidu pogledal v ktero smer. Mahia beach ja. Kot sem na začetku rekel, naj bi blo dobro uro vožnje, ampak že ko sem slišal to, sem mal sumljivo gledal. Ti domačini tukaj ponavadi rečejo ja sam deset minut, lahk greš peš, ni daleč, pol pa hodiš tri ure. Vozli smo krepko preko omejitev, 120-140 km/h po lokalni cesti. J.P.jev karavan (Subaru Legacy 2.5 4x4 okol 15 let star) je res šibal kot po tirih na veselico. Po uri pa pol priganjanja smo ugotovili, da smo pa le nekje na pol poti do plaže in da bomo mogoče na koncu prišli še 2012 do cilja. Ura je bila na koncu 23.35, ko smo se pripeljali na lokacijo, po navigaciji. Na cilju pa trda tema, vsake štiri metre en odcep, levo, desno, nikjer nobenga zvoka. Baterijo v roke in gremo mal na slepo probat. Našli smo v prvo, bli smo veseli, tudi ostali so bli veseli, da je cela ekipa zbrana. Ko sem spil prvi pir, mi je nekdo v roko že porino šampanjc, happy new year, yeah yeah happy new year, ka pa trije lubčki?!

Najbolj vztrajni smo bili celo noč pokonci in čakali na 5.38 in prvi sončni vzhod v 2013. Ležali smo okol ognja (v tem času sm si malo stopil adidaske), nismo prepevali, tud muzike nismo mel, niti gangbanga. Bile so zgodbe, pijača in predvsem zadovoljni obrazi. Vreme je blo popolno, tema do nižin, na nebu skoraj polna luna, zvok oceana, razposajena dekleta (zadnje ne spada v kategorijo vreme). Tega se ne da kupiti v trgovini, niti v tisti, v kateri lahk kupiš dvaintrideset vrst zenfa.

Sredi noči, popolnoma priseben, sem za trenutek obstal malo stran od skupine, z nogami v vodi in se začel zavedati, da so to najboljši časi mojega življenja. Srečno.

P.S. nočnih fotk začuda nima noben

Nabiranje kurjave

Prvi sočni vzhod v letu 2013 okoli 5.40

Kljub neprespani noči še vedno olimpijsko počutje

Mahia beach

Ta je naš?

Jutranja romantika

Prvi v letu 2013, podpisanih le nekaj "zločincev"