Catch you later New Zealand

Vem ja, dosti časa je minlo. Na trenutke sm že mislo, da ne bom spisal tega skup. Pa sm le dal slušalke gor in začelo je nastajat. Zaključek bo verjetno daljši, odvisno kolk stvari se bom spomnil in kolk se jih ne bom hoto.

Proti koncu lanske sezone, ko sm bil že prepričan, da bo dost, so začela do mene prihajat vprašanja, če bi priš nazaj na Novo Zelandijo za še eno sezono. Pa sm se temu bolj smejal, pol malo manj, na koncu pa sm rek ja valda, ni boljšega kot bit umazan, vsak dan umazan. 

Pred letom nazaj v Evropo sm zabremzal še v Sydneyu, tam preživel par dni, spoznal neki novih kolegov, šel na wc v zelo znano operno hišo, preplačal taksi, se ves dan z Bosancem pogovarjal v angleščini, naredo par fajn fotk, pa ja no….tud vn smo šli in se obnašali  neprimerno.

Sj vete kje

Po sedmih mescih spet doma, vse je isto, edin js mal bolj čudn, eni me majo še rajš, drugi me pogledajo več ne. Domov sm priš čist zdelan, kr neki časa sm rabo, da sm se postavo nazaj. Poletje je blo zmeri boljše, vročine sm navajen, družba je bla odlična. Obiskala sta me tud Bridget in John, hčerka in sin od novozelandskega big bossa. V treh dneh smo naredli jurja kilometrov po naši deželici in na koncu sm bil sam skor tolk navdušen nad lepotami Slovenije kot onadva, pa čeprav sm pred leti že dobršen del države odfural z motorjem. 

Blejski Vintgar z Johnom in Bridget

Slovensko poletje se je zame prehitr končalo, čakalo me je še eno poletje v down under, men pa v tistem trenutku ni blo preveč za it nazaj tja dol. Mi je postalo všeč doma, ampak ko sm bil na letalu za Pariz, tik pred vzletom nastavil ACstrelavdarlaDC na maksimum, ki ga zmore jobsov izum, je neki filinga spet prišlo. Kolkr je fajn prit domov, je tud ok spizdit od doma.

Iz Benetk v Pariz z Air France, kjer je bla poleg moje vrste za odhod na letalo še ena vrsta znanega nizkocenovnika. Kak so tlačli tiste svoje kovčke v okvir, pa medvedke in loparje, preverjali, če velikost ustreza, pr nas pa nikome ništa, pa je bla moja karta smešno poceni. Mal zmeden na CDGju, kdo pa ni, pristopim k taksistu. V Ibis hotel gospod, veste kje je to?, seveda on ve to ja. Nism štel kolkrat je sfalil, brez navigacije, sicer prijazen, ampak vseen sm rek »čuj tolk ti dam za kar je več si si pa sam kriv«. Eni dve bizarni sceni v prijetnem hotelu in hitro sm se spomno na »kaj se delaš Francoza«. Naslednje jutro obilen zajtrk in že sm bil letalu za Kuala Lumpur, na katerem pa, sj sploh nism bil presenečen, Francoz na mojem zicu, zraven pa še njegova žena s pogledom »mulc pober se stran«. Sm rek gospodu, da tam je moj zic, pokazal karto, zastopla tk nista nič, na koncu sm se usedo na zunanjo stran, kar mi je še bolj odgovarjalo, sred noči mimo dveh arogantnežev na wc res ni blo neki, kar bi si želel. V Maleziji ista scena, spet Francoz na mojem zicu, sm se še sam nasmehno, here we go again. Na treh letih sm glih na enmu sedu na rezerviranem placu, čist preveč prilagodljiv.



Ob polnoči me je novozelandski carinik pozdravil z »welcome back sir«, spet v hotel mal zadremat, osem ur kasneje pa sm že mel na telefonu mojga šefa Warrena, zdaj ga že vsi poznate. Mal nerodna situacija, ker ga nism takoj prepoznal po telefonu in je že priletela šaljiva grožnja, da sm zarad tega odpuščen. Celodnevna vožnja z avtobusom iz Aucklanda do mojega ljubega Hastingsa, nazaj v The Rotten Apple hostel, kjer me je pričakala kolegica Helen, tokrat v vlogi menedžerke hostla, na mizi pa hudo začinjena solata za večerjo in soba v kateri sem pol leta nazaj preživel dva meseca. Home away from home torej.
Ene par dni bom fraj, da prebolim jet lag….ma kje, dva dneva čilanja in sm bil že nazaj v sedlu. Lepo je blo videt spet znane obraze iz firme, ti gospodje so zmeri nasmejani, radi se norčujejo iz mene in naših 47 al 43 kilometrov obale, različni viri prikazujejo različne cifre.

V hostlu sm bil kr kak mesnc sam v sobi, pol pa je priš cimr, Ho iz Južne Koreje, z nama se je začela družit še Sungmi, mal kasnej pa še neki pubecov in deklet, iz Južne Koreje seveda. Postali smo družba, kuhali drug drugemu, kazali fotke iz svoje države, kr sm bil že stari maček v Hawke's Bayu, sm jih tud peljal naokol, razkazal kaj kraj ponuja, vmes nas je Ho skor zvrnil v prepad, ko je s svojim station wagonom na makedam zapelo krepko prek osemdeset, ne na bankino, ampak na makedamsko cesto nad Ocean Beach. Zaustavo nas je mal večji rob, takrat se je banda korejska soglasno odločla, da morm js vozit naprej. Enkrat sm dobo mal vročine, pa je Ho sam od sebe skočo v trgovino po čaj zame, Sungmi pa mi skuhala pekočo juho, pa ne pekočo kot si jo mi predstavljamo, ampak za enga iz EU skor smrtno nevarno pekočo. Sicr pa so me vsakodnevno oskrbovali z brezplačnim sushijem, Ho je neki časa delal v sushi restavracji, Sungmi je mela kolega, ki je lastnik sushi restavracije, nism ravno oboževalec, a če dobiš  štirje letni časi škatlo pred vrata al pa kr na postlo nima smisla zakomplicirat. Na kratko zelo prijetni in prijazni ljudje.

Ho, Sungmi & Seung

Na vrhuncu mojega socialnega življenja me pokliče Jim, lastnik hiše, kjer sm prejšnjo sezono tri mesce stanoval. Jow Grega, mam sobo fraj spet, prideš nazaj? Seveda, kdaj? V nedeljo se sprazni. Ok, sweet as. Vržem kovček v svojo sobo, mal neki hrane pospravim v hladilnik in že mama z Jimom debato. Pozabo sm te vprašat kolk je najemnina zdaj? Za tebe je ista, ne povedat puncama, oni dve plačujeta mal več, pa če te vprašata kolk si plačo varščine, jima kr reč sto dolarjev. Aja, po novem maš varščino? Ja ja, sam ti ne rabiš, tk nimaš cajta kaj uničit v bajti. Drgač pa punci zlo malo govorita, kar ni nujno slabo, še doda z malo mero svojega humorja. 

Nazaj v rezidenci

Tokrat je bil začetek sezone zame dosti lažji, sproščen, pristop je bil čist kiwijevski. Ene par dni dela, ki mi ni blo najbolj všeč, pa se je hitr obrnilo. Sred tedna me pobere Mike, oddrviva proti polju, zagledam dva ta mlada John Deera, zadaj pa novi roto-brani. Se mi je že nasmehnilo. 15 minut orientacijske vožnje, nakar dobim vprašanje ti je jasno kaj morš kk pa kaj?….ja no približno, pa bom že, ne skrbi «Magic«. (Mike je sred leta dobil vzdevek Magic – ni povezave s filmom) In tako sm šest tednov po dvanajst ali več ur na dan pripravljal teren za sejanje čebule z rotobranami in rolerji. Sliši se jojmene, ampak ni, še zdaj dobim kurjo kožo ko se spomnim. To je blo eno najboljših del kar sem se jih kdaj lotil. Kdor tega ni sprobal, ne bo nikol zastopo. 

Moja pisarna za 6 tednov, precej udobna

Prijetno delovno okolje

Prihod na polje malo pred šesto zjutraj, sonce še ni pokazalo svoje cele face, luft je svež. Vzamem iz avta torbo z orodjem in mazalico, preverim, če vse štima, namažem rotobrano in kardan, vmes se segrejo vsi jezni konji v mašini. Iz avta vzamem še hladilno torbo polno dobrot, ki sm si jih pripravil prejšnji večer in jo postavim v traktor tako, da mi je zmeri na dosegu, vzdignem rotobrano, spustim dol kolesa na rolerju, vrata na traktorju pustim za trenutek še odprta, da dobim polno dozo zvoka šestih cilindrov, zaprem, nastavim CCRje na radiu in pričnem spreminjat travnik v njivo. Bli so časi, ko sm porabo okol sedemsto litrov nafte v enem dnevu, ko da bi se z ladjo vozo okol. Vse skup zgleda kot gr pa dol z enim mazohistom za volanom, pa vendar je treba videt in občutit podlago, naštimat stroj tk, da bo zemlja optimalno pripravljena, ravno prav globoko, glede na trdoto prsti ves čas prilagajat hitrost, že vnaprej videt teksturo prsti. Najbolj zanimiv del pride na koncu njive, ko morš vse skup obrnit, še prej pa dvignit iz tal, ne da bi za sabo pusto kak kup al luknjo, ponavadi kr s komando, dostikrat je šlo na milimetre z ograjo, polomo nism nobene. Sej ne bi bil kriminal, ampak neki posmehovanja na moj konto mi pa ne bi ušlo. Nekaj tednov mi je pr tem pomagal Sam, s katerim sva že prejšnjo sezono neki časa arbajtala skup pri spravljanju pridelka. Vsak s svojim kompletom mašinerije, on ponavadi s štir brazdnim plugom js pa z rotobrano in rolerji. Vsak dan sva spreminjala zeleno v rjavo, se na vsake par ur ustavla, da sva se mal pohecala, nadihala svežega lufta in nadaljevala do teme. Če delaš s traktorjem se ne ustaviš kadar si lačn, bi blo že skor razmetavanje cajta, malca se med vožnjo, je vse pr roki, če pade sendvič na tla pa ah jebat ga, se mal spiha pa dokonča. Bananine olupke in jabkine ostanke se zmeče skoz zadnjo okno pod mašino, da vredo zmelje organske odpadke. 

Ena obdelana njivica

Že raste

Po glavnih cestah je tako mašinerijo kr zahtevno prevažat, večinoma se pelješ po dvajset ali več kilometrov na drugo lokacijo, dostikrat gre na knap čez mostove, mimo znakov, hitr lahk pozabiš da je zadnji del še vsaj metr širši kot prednji, je pa vseeno prijeten občutek bit s takim bad boyem na cesti, še bogovi tovornjakarji te pozdravljajo. Na en zame precej jebeni dan se je za mano spusto »road ranger« (polcaj prometnik), sj sm vedo ka bo in da me bo to slej ko prej doletelo. Kk si kolega, a bo, zaka nimaš dodatnih odsevnikov, traktor je več ko dva pa pol v širino (sm mel dvojne gume zadi gr). Ja nimam jih tu, na rotobrani so, ravno grem ponjo na firmo. Aha, za koga delaš, pa izpit mi pokaži, a nimaš novozelandskega, aha, ka pa je ta knjižica, a mednarodna vozniška, aha, še nism vido take, kr tu počak, grem preverit. Pride nazaj in mi prijazno sporoči, da bo štirsto dolarjev kazni in da bo napisal kr na firmo in ne na mene. Aha, ja ka naj, sem zlo srečn, da nisi ugotovil, da sploh nimam izpita za tolk težek traktor, si mislim. 

Še predn, da sm s pripravo tal zaključo, je na drugi strani že blo drugo delo in na trenutke se mi je zdelo, da me bojo raztrgali. Jutr te rabim na firmi, boš pregledal irigatorje predn jih pelemo na njive, na drugi strani me je drugi klical, da me rabi še naprej na traktorju, čet dvajst minut bi pa mogu bit na viličarju. Prejšnjo sezono sm si zmer želel vozit viličar in ko je blo le možno sm skočo gor, pa se je že kadilo. Letos pa sm mel na začetku mal izi treninga brez kakega hitenja pol se je pa začel zares. Če neb prej opazoval kk mojstrsko z njim delata Gerry in Warren, bi se verjetno utopil v gužvi, ki me je doletela, ampak sm jo z obilo švica nekak sfural.

When your day is done, and you want to ride on... :)

Z eno roko

En dan mi Warren reče, da ma eno super delo zame, ja seveda, kolk bom umazan, do trebuha al do nosa. Ne ne, jutr pridejo delat dekleta na njivo, ti boš njihov nadzornik (še zmer mu nism verjel, ker tako delo on ponavadi zase zadrži), to pa to vrsto plevela morejo morejo odstranit, glej da bojo dale neki od sebe. Pa ne rabiš bit skoz tam, pojd vmes kaj fajnega pojest, mal se spočij. Ok, ka so lahk Čehinje, prosim? »Turistke« so po parih urah začele jamrat, da so utrujene, ob treh bi zaklučle in namest, da bi jih pelo na džus, me je že čakalo kaj drugega na drugem koncu zaliva in nč socialnega življenja zame. 

Mali bager, iz neke druge ere a še zmeraj zelo uporabn

Lani še velika muka, letos že letijo po luftu

Servus mačke

Priznam, da sm že kr mal nestrpno čakal, da se postavijo irigatorji na polja, položijo cevi in da štartam z delom za katerga sm se lani specializiral. Še prej sem zalepil neki novih cevi, popravil stare, pregledal ostale stroje. Prejšnjo sezono sem upravljal z dvema ali občasno s tremi irigatorji, letos sm prevzel vseh pet. Hitro sm dobo zravn še vajenca Eddija, ki ga je blo treba naučit dela z namakalnimi sistemi. Prvi dan sm mu rek, da bom js odpelo traktor na polje oddaljeno par kilometrov stran, on pa naj prpele avto. Sm ga čako deset minut pol pa me je začelo mal skrbet. Ko se je le prikazal, je povedo, da še nikol ni vozo avta z ročnim menjalnikom in da se je skor usral na glavni cesti. In tk sva se učila še kk se prestavla in kk kuplunga spusti. Na dan sva prevozla po tristo ali pa še več kilometrov od polja do polja z mojmo super šajni na novo pobarvanemu v ferrari red Hiluxu. Po novem je v avtu delal tud radio in sva kr pogosto vrtela nama še posebej pri srcu komad. In ko se je Eddie naučil vsega potrebnega, se je odločil, da je delo preveč naporno in da želi izkoristit del študijskih počitnic za spanje dlje kot pa do petih zutr. Čist zastopim. Par dni mi je pasalo delat sam, sm bil nazaj v svojem svetu, potem pa je z mano začel delat še John, ki si ni bil ravno tuj z irigatorji, pa vseeno ga je blo treba mal natrenirat. Dnevi so leteli, zgodaj zjutraj irigatorji, potem viličar v pakirnici, spet nazaj do večera irigatorji pa tud dostave sm delal do lokalnega supermarketa. Naložo tono krompirja in pol tone čebule na avto, zategno s pasi na škripec in se v upanju, da me ne ustavjo polcaji al pa da vse skup ne pade dol, podal na pot. Indijci v skladišču trgovine so me klicali hello my friend, ka pa drugega. Sledila so še vprašanja how are you today, where is Warren, where are you from….aha Slovenia, any jobs there, good money aye?

V tej gužvi se je začel naokol sred poletja vozit boziček, na radiu so me ubijali z reklamami v kterih je bla vsaka četrta beseda bozič in da brez tega in tega moj božič ne bo popoln, tk da sm ga začel ugašat v času reklam in poročil. Se je pa zgodilo res lepo popoldne, večer in tudi noč, ko se je cela ekipa odpravila do kmetije in doma družine Steenkamer, kjer smo malo praznovali pred koncem leta. Marsičesa v življenju še nism vido, pa vam vseeno rečem, da je to en najlepših placov. S ktere koli točke se iz hribov vidi ocean, povsod živali, zeleno zeleno, lani sem vse to obvozo tud s krosovcem. Pripeljal sem se s šefom in njegovo drago, on je prinesel s sabo svoj domač sladoled, res model dela sladoled, js pa fotoaparat. Odločo se je, da ne smem kaj spit, ker bom fural nazaj v dolino. No pa so mi ob prihodu v roke dali pir, čez par minut še enga, Warren me je spomno, da morm pol pelat, pri tretjem sva nazdravila in prišlo je do tega, da je domov v dolino pelala njegova. 

Pol je blo še novo leto, ki sm ga tokrat kot mali fantek brez slabe vesti in obžalovanja prespal.

Paradise on planet Earth

Warren, Chris, Sam, Eddie & Gerry

Prvi dnevi novega leta, poletje na vrhuncu, tempo se je še samo stopnjeval, na teden sem delal preko osemdeset ur, stejke sem v sebe metal kot za šalo, pa vendar me je včasih za trenutek odneslo domov. Začeli so se zadnji trije tedni, Warren mi je ves čas govoril naj ostanem, tudi ostala ekipa ni bla nič kaj vesela, ker odhajam, na koncu sm bil še sam mal zmeden ka je prav in kaj ne. S šefom sva večkrat govorla o tem, čeprav na začetku nism bil prepričan al me zajbava al misli resno, ker šalila sva se res dosti. Pa mi je počasi le postalo jasno.

Needs to be green!

Bolj kot je šlo h koncu bolj sem užival v delu, vse je teklo kot po maslu. Zadnji teden se mi je pridružil še Sven iz Nemčije, katerega sem pred svojim odhodom moral pripraviti, da me zamenja skupaj Johnom. Začela sva kje drugje kot pa pri vožnji z desnim volanom. Najprej po stranskih cestah in dokler je šlo vse skup počasi sm bil še brezskrbni sovoznik, ko pa se je Sven mal navado kontra pasa in je začel po ovinkih gnat mojo Toyoto kot sm jo sam gnal na nujnih vožnjah, pa mi le ni blo več tk ok. Ene parkrat sm mu mogo omenit, da je zadnje kar si želim doživet v zadnjem tednu na Novi Zelandiji to, da me en Nemc zvrne v grabn z avtom. Mal za šalo mal zares. Njegova angleščina je bla zlo boga, dostikrat sm mu jasno razložo ka naj nardi pa sm naslednji trenutek že gledal in opazoval ka za hudiča dela. Včasih me je že mel, da bi na izi znoro, včasih sm se pa naslono na traktorsko gumo in se samo smejal. In pol sva raje začela komunicirat bolj v nemščini, za vsak slučaj. Mi je rek ti si edini, ki ga zastopim, za ostale pojma nimam, kaj mi govorijo. V dveh dneh ga je sonce tolk nažgalo, da je mene začelo skrbet zanj. Sm ga vprašo, če ma sončno kremo in mi je pokazal neko kurčevo olje za mulatke. Pa sm ga odpelo v šoping, da si je nabavo spodobno sončno kremo, klobuk in srajco z ovratnikom, na koncu pa sm mu skupaj z avtom predal še svojo hladilno torbo. Drgač pa faca pob, tak veseljak, nobenemu ne bi storil žalega.

Sven prevzame krmilo...

...js pa raje šraufam, bolj varno

Zadnji tedn sm šefu ves čas govoru, da lahk delam do petka in to je to. V soboto grem še mal okol po opravkih, mal dnarja zapravit, se spočit, predn da v nedeljo zapustim Hastings. Pa je govoro ne, ne in ne, v soboto te še rabim, ne gre drgač. Počuto bi se res prava pizda, če bi ga takrat pusto na cedilu in sm še enkrat nastavo budilko na pet zjutraj, oddelal tiste tri ure in se vrnil na firmo sprintat vso to papirologijo za odhod domov. Ko sm se še zadnjič sprehajal okol in si ogledoval sem si mislil fak, kak privilegij je bil to, kk se je vse skup odvilo, srečn, da sm ne glede na vse podvige ostal kolkr tolk cel in da se ni zgodla kaka večja nesreča, čeprav sm bil včasih res blizu. Vmes sm naletel na direktorja, ki me je vprašal, kaj mam namen delat ko pridem domov. Sm mu rek ja smučat, mal sm sit poletja, štiri poletja brez zime so bla to. Če hočeš ostat v kmetijstvu, maš službo v Nemčiji. Aja kr tk, ja kr tk, kul, bom razmislo, se vidimo na piru zvečer. Pa smo se dobli, lepo urejeni mačoti kot zmeraj, pojedli stejk, dobro splaknili, se objeli, potočli par solz in se s cool handshake poslovili.  

Po pomoti sm vprašal kje je moja bunda, pa se je začel

Poslovilna gasilska (Chris, Gerry, Warren, jaz, John, Mike & Sven)

Kljub temu, da so bli vsi dobri z mano, da sem se res ves čas počuto kot član družine, moram izpostavit mentorja, šefa, prijatelja, včasih sem ga poslušal kot bi bil ata. Na začetku sva bolj malo govorila oz. skoraj nič. Ko sem mu sred dneva še v času uvajanja v prvi sezoni zaspal v avtu, me je skoraj odpustu. V tistem trenutku sem rabo sam enga, da mi reče, da ne verjame, da bom zmogo in da mu dokažem obratno. Pol je šlo vse kot mora, ogromno heca, bil je to smeh iz srca. Včasih sva zapela skup kak refren, obema je všeč Stevie Nicks, najbolj kul pevka. Enkrat proti koncu sem priš zjeban, brez zajtrka, ni šlo, en plastični del na pršilniku sm kr odlomo lepo, pol ga v tisti visoki čebuli najdo več nism, marsiktero jugoslovansko sm spusto, pa mi je rek »don't do anything I wouldn't do«, zdej pa greva za zajtrk na najbolj mastn hamburger v mestu, js sm tud lačn. Nekaj dni kasneje je on zadremal na sopotnikovem zicu, nasmehno sm se, tud taki legendi se zgodi. Naučil me je ogromno o življenju.

Warren (really cool bastard)

Poslednja fotka na dolžnosti

Na avtobusni postaji v Hastingsu sm med čakanjem na bus za Wellington čuto cmok grlu, shuffle me je lepo zajebal in mi vrgo gor Secret Garden, dobro da sm mel pri sebi sončna očala. Obilo smeha, spominov, anekdot in zamolčanih prigod. 

Catch you later New Zealand.

Blog je zaključen. Hvala.