V hostlu je seveda osemdeset procentov Nemcev in prvi
govoreči jezik je nemščina. Ostalih dvajset procentov pa rest of the world. Sem
edini Slovenc, eksot. V nekaj dnevih sem se naučil vsaj pet stavkov v osmih
različnih jezikih, večinoma neumnosti, ki so uporabne po določeni uri, ne
vedno. Ljudje so res prijazni, vsi smo v istem zosu ali raju, odvisno od dneva.
So pa posebna grupa Nemci, ki so se po končani srednji šoli odpravili na Novo
Zelandijo (omladinci). Oni ne kupujejo kruha, ampak ga sami pečejo. Trikrat na
dan, pečica je praktično njihova. Delajo tudi vse možne vrste kao peciva. Kar
nekaj šal se je na to temo že rodilo iz glav t.i. kul ljudi, med katere spadam
tudi sam. Ena je ta, ko pride Nemc pa stopnicah iz trgovine in ga Irc vpraša: Alo, kaj je narobe s tabo?! Zakaj si kupil
kruh? A ga ni ful lažje speči? Si pa ja Nemc.
Bil je en res zanimiv dan, ko sva se z Japoncem in njegovim karavanom odpravila na Te Mata Peak. Hrib nad Hastingsom iz katerega je res adijopamet razgled. Zajebalo naju je vreme. Vreme, ne vem če sm omenil, da se dela norca iz tukajšnjih vremenoslovcev praktično vsak dan. Če napovejo prav za naslednji dan, je to čisti slučaj. In tako je bilo. Sonce, skoraj brez oblačka, ko sva odrinila izpred hostla, petnajst minut kasneje na vrhu pa oblačno, huda ura se je bližala, začelo je že škropiti. In tako sm se namest, da bi naredo fajn fotke iz prve, doma jebal s svetlobo na računalniku, da bi vsaj nekak zgledlo tako kot je v resnici. Ampak v resnici je lepše. Dih jemajoče. Aja, jebemo mater pa Canon objektivi. Mi je šel auto fokus in morm do nadaljnega ostrit ročno. Pa pustmo to, je samo kupček plastike in stekla, za v koš. Zanimiva je bila Takayukijeva vožnja na Te Mata Peak. Po prvem kilometru, je v njegovem Mondeotu odpadlo iz vetrobranskega stekla ogledalo. Model je fural bolj po desni kot pa vozim po desni jaz doma. Za vse, ki ne veste, Japonci furajo po levi. Zraven pa se je na vsakih nekaj metrov iz njegovih ust slišalo vaaauuu. Faca je, v avtu posluša Jay-Zja, drugače preferira hardcore tehnažo.
Moj prvi delovni dan Down Under. Eden izmed najbolj zanimivih
dnevov nasploh v mojem lajfu. Po tem, ko sem se zadnjič dobil z gospodom, ki mi
je dal službo, sem si vse skupaj malo drugače predstavljal. Verjetno zato, ker
ga pol nism razumel. Povem vam, da je te ljudi tukaj res težko razumet, mislim
njihovo angleščino, tiste s podeželja pa zame mission impossible. Ne furam
malega traktorja v kakem sadovnjaku in pobiram polne gajbe sadja, ampak sem se
danes ukvarjal z namakanjem njiv polnih čebule. Ni blo tk izi pizi kot sem
mislil sprva. Najprej preklopit vso mašinerijo, peljat s traktorjem strogo
ravno en del namakalne naprave na drugi konc njive, potem nazaj in določit kar
nekaj parametrov na drugem delu stroja, potem še na črpalki za vodo, še prej
priklopit cevi treh premerov gasilskih. Kar znanost za začetnika. Pol ure po
začetku dela sem bil že v prekršku, ko sem se s šest tonskim John Deerom podil
po glavni cesti. Pa ne enkrat. In izpita ali bilokakršnega dokumenta sploh nism
imel pri sebi, ampak v šefovem pick-upu. In vozil sem po levi. Nekje sredi
dneva sm v roke dobil ključe dvajset let stare Toyote Hilux (na fotki je šefov
Hilux, malo mlajši, ki sem ga tudi vozil, s prikolico) z ročnim menjalnikom in
big foot gumami. Odpeljat sm ga moral na servis. Počutil sm se kot pravi
ranger. Res izkušnja pa je bila vožnja The traktorja Class Atles935RZ. Stroj
vreden več kot povprečna slovenska bajta. Prvi delovni dan, štirinajst
ur dela od zunaj, umazan do pasa, strgane hlače, modrica čez pol stegna,
počutim pa se O D L I Č N O.
Ni komentarjev:
Objavite komentar