četrtek, 22. november 2012

Praznujem prvo obletnico

Jenkiji danes praznujejo zahvalni dan, js pa prvo obletnico pristanka na Novi Zelandiji. In kakšen mesec je bil to…

Pred odhodom me nikakor ni zagrabil filing, da res odhajam na drug konec sveta. Po vseh kolobocijah s papirovjem (banka še zdaj ti nisem odpustil) mi je na koncu zmanjkalo časa, da bi zadnji dan doma užival in lagano spakiral. Na vsakih pet minut sem eno stvar zgubil, od usb ključa do ne spomnim se več česa vse. Mama je tečnarla kot da se njej bol mudi kot meni. Zadnjo noč v metropoli (Mariboru, da ne bo pomote) sem praktično bol dremal kot spal, pa še to tri ure. Ko sta me prijatla pripeljala na letališče v Zagreb, sem mislil, da bom stisno prpo in spizdil skoz stranska vrata. V Londonu sem že umiral od domotožja, v Hong Kongu so imeli zastonj Wi-Fi in je blo bolj znosno. Ko pa sm prispel po okol štiridesetih urah v Auckland, pa itak nism bil več sposoben kakršnekoli čustvenosti. Naslednji dan me je pričakalo gnilo vreme in spraševal sem se matr kaj delam tu, doma je bolj fajn, mama fajn kuha, sestra fajn kuha, pri bici se dobijo najboljše klobase na svetu, s prijatli je zmer fajn na piru (saj vete kje).

Po enem mescu diham povsem sproščeno. Spoznal sem kup zanimivih ljudi, doživel več kot prej v petih letih. Da ne govorim o razgledih, pa najlepšega še niti slučajno nisem videl. Po dobrih treh tednih sem dobil službo, dokaj srečno. Medtem, ko prav vsi v hostlu obirajo sadje, plazijo po lojtrah in vsak dan jamrajo kk je to dolgočasno, je moj dan povsem drugačen. V štirih dneh mam na kontu že triinpetdeset  ur in plačan sem po urah. Danes sem opravil tudi šefov test in lahko od zdaj naprej sam opravljam z namakalnimi sistemi in z vsemi stroji. Tud služben avto sem dobil. Ja, pick-upa, pravega oldtimerja. Na kišti zadaj mam dvesto litrski tank z nafto in črpalko, da lahk nahranim zverine in dizl vodne pumpe. Po Hastingsu se furam kot pravi ranger, s šilt kapo (čakam, da bom mel čas, da si kupim kavbojski klobuk na njega pa bom s flumastrom napisal »All Blacks«) in sončnimi očali in poslušam AC strela udarla DC. Vsak dan pijem s šefom in direktorjem earl grey točno ob enih. Vse kar še rabim so eni ful fajni gumijasti škornji, saj sem danes ob osmih zjutraj stal deset minut v vodi skoraj do kolen in salomonke valda niso zdržale. Je blo luštno enajst ur zatem, ko sem se sezul. Celo bolš kot pa po celodnevnem smučanju fuknit pancarje v kombi in naročit golaž.

Po enem mescu je občutek tak, kot da bi v Novo Zelandijo prišel z nahrbtnikom s tridesetimi cigli in vsak dan enga vrgel skoz okno.

Prilagam sam eno fotko. Na drugi strani je malo rdeč, malo siv.


1 komentar: