Praznovali.Smo

Človek pri tridesetih stopinjah pač nima občutka, da bo glih zdaj konc leta, da je treba vse skup ugasnit, prekinit, na mizo zmetat cel hladilnik in spit še tisto, kar je ostalo od lani.

Na zadnji decembrski dan sem bil ob petih popoldne ravno konc z delom. Res sem upal, da bodo zadnjih nekaj ur stroji delali kot je treba, da ne bom spet popizdeval. V hostlu smo zvedli, da gremo novo leto pričakat na plažo Mahia beach, ki naj bi bila kako uro ali uro in pol stran od Hastingsa. Greš zraven?! Seveda! Večina jih je odšla že ob štirih popoldan, trije heroji delavskega ljudstva (kot me je poimenoval Blaž) pa smo se odpravili šele ob pol devetih zvečer. Zagrabil sem t.i. cool bag, vanjo vrgel že na pol zmrzjene Corone, liter Caberneta, neki vode z limono, bananin juice, kokakolo, malo prej pripravljene testenine, sendviče, tuno, jabke, banane (zarad vsega tega so me naslednji dan proglasili za najbolj organiziranega člana posadke),…sj se sploh ne spomnim več kaj vse. Pač kot zmeraj vzamem zravn toliko hrane in pijače, da lahko nahranim še vsaj tri osebe poleg mene, če je sila.

Končno je priš cajt, da se še J.P., Helen in Popič spokamo proti…sj ne vem, še sploh nism na zemljevidu pogledal v ktero smer. Mahia beach ja. Kot sem na začetku rekel, naj bi blo dobro uro vožnje, ampak že ko sem slišal to, sem mal sumljivo gledal. Ti domačini tukaj ponavadi rečejo ja sam deset minut, lahk greš peš, ni daleč, pol pa hodiš tri ure. Vozli smo krepko preko omejitev, 120-140 km/h po lokalni cesti. J.P.jev karavan (Subaru Legacy 2.5 4x4 okol 15 let star) je res šibal kot po tirih na veselico. Po uri pa pol priganjanja smo ugotovili, da smo pa le nekje na pol poti do plaže in da bomo mogoče na koncu prišli še 2012 do cilja. Ura je bila na koncu 23.35, ko smo se pripeljali na lokacijo, po navigaciji. Na cilju pa trda tema, vsake štiri metre en odcep, levo, desno, nikjer nobenga zvoka. Baterijo v roke in gremo mal na slepo probat. Našli smo v prvo, bli smo veseli, tudi ostali so bli veseli, da je cela ekipa zbrana. Ko sem spil prvi pir, mi je nekdo v roko že porino šampanjc, happy new year, yeah yeah happy new year, ka pa trije lubčki?!

Najbolj vztrajni smo bili celo noč pokonci in čakali na 5.38 in prvi sončni vzhod v 2013. Ležali smo okol ognja (v tem času sm si malo stopil adidaske), nismo prepevali, tud muzike nismo mel, niti gangbanga. Bile so zgodbe, pijača in predvsem zadovoljni obrazi. Vreme je blo popolno, tema do nižin, na nebu skoraj polna luna, zvok oceana, razposajena dekleta (zadnje ne spada v kategorijo vreme). Tega se ne da kupiti v trgovini, niti v tisti, v kateri lahk kupiš dvaintrideset vrst zenfa.

Sredi noči, popolnoma priseben, sem za trenutek obstal malo stran od skupine, z nogami v vodi in se začel zavedati, da so to najboljši časi mojega življenja. Srečno.

P.S. nočnih fotk začuda nima noben