Januarski antidepresivi

Takoj po praznovanju novega leta ponavadi pride čas, ko se ne počutimo najboljše. Ženske jamrajo, ker so spet preveč pohrustale čez praznike, same so si krive. Moški smo nesrečni, ker mormo vse to poslušat in prenašat. Pa nobenih daril vsaj do valentinovega, no za tiste, ki so za ta ameriški praznik pripravljeni zapraviti kaj penezov.

Nekaj je blo treba nardit, da se bo dobro počutje iz konca prejšnjega leta nadaljevalo tud v začetku novega. Ja, nardit, nič ne pride samo. Ker sm trenutno doma blizu oceana, ker mam avto in ker mi ga tanka delodajalc, sm se odločo, da je zadnji cajt, da začnem popoldneve preživljat na plaži. Dvajset minut, če se počutim olimpijsko in prej pojem zajtrk prvakov, drugače pa pol ure vožnje do Waimarame, kjer je ta boljša plaža v teh koncih. Voda je postala presenetljivo topla, kar ne pomeni petindvajset stopinj, ampak dvajset. Dovolj zame, ne maram toplih mlak. Do januarja sm v oceanu več al manj sam mal namočo noge, do kolen, ravno dovolj, da sm si premislil in se obrnil. Prejšnji vikend pa sm rek, da je dovolj zajebancije, da je treba it na polno. Šprint kot je to delal Mitch v Baywatch, hop hop, čufff. Tk je pasalo, da sm ostal kr pol ure v vodi, čakal na val, da zaplavam na njem al pa skočim skoz. Meduz menda ni, za šarkije nism zihr, bolj ne ko ja. Peščena plaža zgleda fajn, ampak ni, vsaj men. Je OK dokler si suh, ko pa se zmočiš, ko zapiha in ko se labradorc strese na tvojo brisačo in za tem še drugi labradorc nardi enako potezo, takrat pol ni več tk fajn. Ampak na takem potovanju se iz dneva v dan lažje prilagajaš in se ne sekiraš za take težave v raju. Kakrkoli je, je boljš ko pa zjutraj led čohat iz šajb in gret ključ s faracajgom, ker ti je zmrznila ključavnica in imaš odmrzovalec zaklenjen v avtu.
Aha, psa. Dve »teti« sta se vsedli blizu nas, zraven sta meli neke deske (v tem trenutku se ne morem spomnit prave besede, ni pa snowboard) in dva čokoladna labradorca. En že veteran, ki se mu ne da kaj preveč migat, drugi pa junior, ki ti lahko prinese nazaj petstokrat žogo v eni uri, pa bo potem še zmeri čist zmešan. Nobenga od njiju ni blo treba kaj posebej prosit, da bi šla v vodo. Pa sm se špilal mal.
Dan za pasjem popoldnevu, vprašam Travisa, če gre z mano, spet do Waimarame kakopak. Všeč mi je, kadar vprašana oseba odgovori v stilu Yeah, fuck it, let's go! Zgodaj zjutraj ta isti dan sem slišal po radiu, da bo Waimarama Beach Day…več folka kot po navadi, sem si mislil. Tik predn sva najdla plac za moj džip/tovornjak, me ustavi reševalka iz vode. Mate kaj drobiža za nas reševalce? Nimam, sm vse ponucal za pralni stroj, mam sam bankovce. Ok, sprejemam samo petdesetake in stotake, odgovori in se nasmeji. Lahko potegnem kartico, ker mam sam deset dolarjev? Ne moreš, lepo se mejta. Parkiram, študiram kam naj shranim dokumente in ostale vredne stvari, če slučajn koga prsti zasrbijo. Takoj zatem s Travisom ugotoviva, da moj avto zgleda kot prevozno sredstvo neke res jezne osebe, z veliko več kilogrami mišic kot pa jih imam sam in da se ga verjetno noben ne bi dotaknil, tud če bi bil dnar nastavljen na zicu. Oba kr malo presenečena nad gužvo, se strateško lotiva iskanja najbolj primerne lokacije za preživljanje popoldneva, kar pomeni midva na sredini in ženske okol naju. To nama tud nekak uspe. Kasneje ugotoviva, da so to srednješolke (nama niso povšeči), tistim starejšim pa se nekaj minut po najinem prihodu pridružijo njihovi fanti. Res fajn, A je To. Se ne sekirava preveč, sploh js, saj sem se dan pred tem pogovarjal z dvema. Hitr je minlo par ur in treba se je blo vrnit v Hastings, ker so me čakale še štiri ure dela. Nedelja je bil ta dan.

Ko sem šefa vprašal kk dolgo bom še lahk delal (novembra mi je rek, da verjetno nekje do sredi januarja), mi je rek kk dolgo hočeš. Tri mesece delat za enega delodajalca je omejitev v moji Working Holiday vizi, ampak tud čez to bi lahk šel, saj je možnost, da bo nekdo uletel iz pisarne in rek hej ti, ti pa delaš že več kot tri mesece, enaka nič. Bolj je to, da bom počasi mel dovolj vstajanja praktično vsaki dan ob petih zjutraj in da bo denarja dovolj, da lahko začnem še malo bolj uživat.
Pred novim letom je moj delodajalec pokazal lepo gesto, ko mi je plačal dva dneva za božične praznike, ko sm bil fraj. Le dva v hostlu sva bla srečneža, ki sva dobila tak bonus.
En večer, ko sm delal malo dlje, saj sm moral it naložit cevi za vodo (ja tiste fajn težke) in jih pripeljat na firmo in zložit v škatlo, sta me direktor in šef povabila v pisarno na pir. Po daljšem upiranju sm se le pridružil. In tako smo sedeli kako uro, v škornjih in res kratkih hlačah (res kratkih) in debatirali o ženskah, o Slovenkah. Če bo ktera na tem koncu Nove Zelandije, ima zagotovljeno delo na firmi. Hvala lepa, ni za kaj.
Kadar mi družbo v službi dela stara sabla, se rodi dosti smešnih dialogov. Mike je rek, da si pozabo ugasnit luči na 3650 (oznaka za enga od John Deerov) in zdaj je prazn akumulator, ga ni mogo premaknit. Nism pusto kaj prižganga. Ja pa si. Ne nism. Se malo prepirava… Naslednje jutro pridem do traktorja, ga vžem, pali normalno, obrnem, priklopim avto od zadaj. Med tem se pripelje šef, stopi iz avta, presenečeno pogleda in vpraša kaj sm naredo, da je traktor vžgal. Ja nič, hokus pokus čira čara sm rek, pa je zalavfal. Se začne smejat in reče so than Mike is a wanker (drekač, lahk tud brez e).
Ko sm mel mal problemov z enim od računalnikov na irigatorju, vprašam šefa zakaj je tk, zakaj se čudno obnaša, zakaj je počasn, zakaj??? Mi v že znanem stilu reče veš Grega, na teh mašinah so eni stari slovenski računalniki, so bolj počasni. Aha, slovenski praviš. Veš, dokler nism priš na Novo Zelandijo, sm že čist pozabo, da smo včasih uporabljali CRT monitorje, aja, vi jih še zdaj, mu dam kontra. Btw. računalnik na irigatorju je italijanski, seveda.

Zadnje dni se mal bolj slabo počutim. Tri dni nazaj mi je v japonkah spodrsnilo na kovinski plošči, nism vido, da je en del malo moker in zdaj mam pol palca prerezanga na nogi. Pred dvema dnevoma pa sem z vso močjo ugriznil v korenček in serbus zobobol. Ampak takšne stvari se pač dogajajo, nam kavbojcem.