Treking po centru in poceni sushi

Po 12ih urah spanja sem uničil jet lag do konca. 12 ur sem nazadnje spal, kaj pa vem, leta 1998 mogoče. Čeprav sem se sredi noči zbudil zaradi smrčanja, ki ga še nisem doživel, sem po petih minutah spet bil nazaj v »meževi«.

Zjutraj pa »Oohh, it's a raining again«. Pa sem pogledal en film v sobi za druženje, zmazal škatlo krekerjev in zunaj je končno posijalo to, kar sem čakal.

Najprej v »Macka« sprobat, kakšna je razlika med našim in tem – tu je veliko bolj dobro. Za tem pa nafilat še kartico za telefon, ki sem jo sicer dobil/kupil (hvala Blaž) že doma, ampak je bila prazna. In potekalo je nekako takole: »Zdravo, rad bi napolnil sim.« Koliko minut pa želite?« »Ne vem, vseeno mi je, samo naj bo čim več prenosa podatkov.« In ko je bila kartica nafilana, na telefonu še zmeraj ni bilo neta, tako da je bilo potrebno malo prejebat nastavitve, no ne malo, cele pol ure sem se zajebaval s tem. Ko se je vse skupaj poštimalo, sem bil tolk srečen, da sem se odpravil na 5 urni treking po centru Aucklanda.

Na poti nazaj proti hostlu sem naletel še na specialno ponudbo sušija – 8 rolic za 3 evre. Jaa, fuck off Miyabi.

Pa se en komad, ki sem ga poslusal med srkanjem limonade v Irish pubu. Drugi dan mi je Auckland postal vsec.