Še en dan v pisarni

Zadnji dan v Aucklandu je bil res naporen. Treba je bilo naredit še nekaj fotk, preden odrinem naprej, si pogledati še kaj zanimivega in s tem ne mislim muzeja. Nekak bi mi vse zadano uspelo, če ne bi med šetanjem po centru zaslišal čeblanje dveh Slovenk. Zanimivo a ne, tako malo nas je pa se takoj najdemo na drugem delu sveta. Kot da bi se zavohali. Drugače pa je Auckland super mesto, majhen center ampak ogromno predmestja, veliko parkov in ostalega zelenja, predvsem pa zelo drago in polno Azijcev.

Ker sem popotnik začetnik in obenem izkušen organizator, sem kupil bus karte že 3 mesece preden sem priletel na Novo Zelandijo. Ja, vsega smeha vredno, ampak s tem se prišparal vsaj 60 eurov. Zgodaj zjutraj peš na bus postajo s svojim dvo in pol tonskim kovčkom, fotoaparati  in vso ostalo kramo. In tako sem v četrtek prispel v Taurango v Bay of Plenty. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje fural z busom, ampak ta vožnja je bila skoraj ekstremna izkušnja. Šofer, urejen gospod 60+, je avtobus vozil kot bi ravno prišel iz kakšne lokalne kart tekme. In ko je prvič zambremzal na polno, sem na sosednjem zicu privezal še nahrbtnik z laptopom. Težko rečem, da bi se lahko sam z avtom, tudi če bi vozil po desni, hitreje pripeljal iz Aucklanda v Taurango.

Prvi dan v novem hostlu mi je bil res katastrofa. Šest oseb na pol manjšem prostoru kot trije v prejšnjem hostlu, o postlah pa raje sploh ne bom. Poleg tega pa spet vse na novo. Na trenutke sem že razmišljal, da bi prej odšel naprej. Ampak…že naslednji dan sem ob sedmih zjutraj v kuhinji spoznal Argentinca, ki je znal po angleško samo hello, what's your name, yes/no in You swimming???. (Tega nisem zapisal zaradi tega, da bi se norčeval iz njega, ampak zato, da bi videli kakšen pogum ima model, da s takim znanjem tujega jezika vleti na Novo Zelandijo) Pol ure zatem se privleče še Čilenka in že smo zajahali vsak svoj bicikl in ga vžgali proti Mt. Maunganuiju. Dan brez oblaka, poležavanje na plaži, namakanje nog v vodo s temperaturo zamrzovalnika, vzpon na »goro«, pitanje z res nezdravo hrano in spet poležavanje na plaži in pol smo še malo poležavali na plaži. Sem mogoče omenil, da smo malo poležavali na plaži? Po dveh dneh v Taurangi sem postal rjav kot da bi bil ves teden v Poreču. S tem soncem tukaj res ni heca in brez kreme ultra visokega faktorja nimaš kaj za kazat kože.

V tem dnevu smo naredili najmanj 20 km z bicikli, brez kolesarskih hlač in lahko si mislite na kakšnih zicih. Pa še vožnja po kontra smeri. V tej državi vozijo po levi in tudi hodijo po levi. In ni tako enostavno kot si mislite. Če sem pred prihodom še razmišljal o nakupu avta tukaj, mi to sedaj niti na misel ne pride več.

Še nekaj o ljudeh tukaj…res so prijazni, pripravljeni pomagat, govorijo malo težje razumljivo angleško angleščino, vedno! ustavijo na prehodu za pešce (po mojih izkušnjah), predvsem pa so dosti manj obremenjeni kot npr. emmm Slovenci. In drage Slovenke: če si navlečete nase katerikoli kos cunje, ki jo imate v vaših vedno premajhnih omarah, pa naj bo to moda iz vaše šole v naravi, boste v 95 odstotkih bolje oblečene, ko punce tukaj. Edine, ki imajo stil tukaj, so športnice, ki lavfajo po plažah. Kaj bo jutri ne vem, mogoče še en dan v pisarni, filing narašča – VAPŠUVARIVARI!