Po domače

Težko je karkoli napisat, ko pridejo dnevi, ki so v slogu posao kuća kuća posao, pa vendarle. Na Novi Zelandiji se je s 1. decembrom začelo poletje. To je za njih poseben dan, ko nakupijo ogromne količine alkohola in se ga nasekajo. Neki takega se je zgodilo tudi v našem hostlu, menda, ne vem točno, ker sm bil že penzionistično lepo ob desetih zvečer v postli. Ampak glede na sliko, ki sem jo videl po jutranjem prihodu v sobo za druženje/dnevno sobo/jedilnico, je moglo bit pestro. Ena oseba še zdaj spi tam na kavču. Mogoče ni zmogel tistih par korakov do sobe, mogoče se je njegovi ženski zmešalo in ga je poslala na hladno? 

Sam sem moral bit ob šestih zjutraj na delu, nema veze, če je nedelja. In tako je vsaki dan. Pred časom sem ob taki uri ponavadi prihajal domov, al pa še to ne. Sprememba bioritma me je skor fentala prejšnji teden. Če sm včasih mogo pogledat film ali vsaj dva dela Friendsov, vmes še kaj pojest, it dvakrat na wc, preden sem zaspal, je zdaj dosti, da se uležem v postlo, ne glede na uro. Se mi je zgodilo že enkrat v službi, da sm kr zaprl oči in si mislil fakoff, ne da se mi več. Pa sm si hitro premislil, ko sm dobo prvo plačo. Vsak dan je lažje. Naučil sm se že večino trikov, kako prišparat čas in energijo, le une cevi me še vsake tolk cajta zjebejo, ker so res prekleto težke. Ampak roke postajajo vsak dan močnejše in čez teden jih bom že premetaval naokol kot za šalo. Najbolj me pa razpizdi, ko pridem ob kakih sedmih ali osmih zvečer domov in bi si rad skuhal neki normalnega, v kuhni pa petnajst Nemcev – trije kuhajo, ostalih dvanajst pa gleda in se uči. Rabo bi neko dekle, ki ni samo luštno, ampak zna tud kaj skuhat. Ne da ne bi znal, ne da se mi. Mama, še zmer ne bi šla na letalo???

Zgodilo se mi je tudi to, da me je en dan prosil gospod, ki živi z ženo v res prelepi bajti ob eni od njiv, kjer delam, če bi mu znosil par stebrov za garažo v drvarnico. Pogledam in si mislim valda, teh deset, mala malca. Se mi zahvali, jaz začnem in po nekaj minutah vidim, da jih je štirikrat tolko in da je tistih trideset, ki so zaraščeni s travo in prepleteni z drotom, dosti večjih od tistih, ki sem jih videl na začetku. Sonce ni imelo usmiljenja, js pa tud nism mogu rečt, da ne morm, da sem utrujen. Stari je lisjak in dober kolega s šefom. Na koncu sem zamujal na drug konec, kjer delam in v vsej ihti svoj telefon položil kar na streho avta in po gasu. Čez pol ure sem ugotovil, da nimam telefona, panika, obrnem polkrožno čez polno črto in nazaj. Se zaderem pred bajto William (tk je ime temu sosedu), naj me rufne, ker pojma nima kje je telefon. Vtipka telefonsko, javi se Katy. Skočiva skupaj v avto in se odpeljeva dva kilometra stran do nje. Iz bajte pride hudofinofajno dekle in mi da v roke telefon. Se zahvalim, dvakrat, reče da ni problema, stari me rukne v ramo zakaj je ne povabim ven. Lahko bi bla ljubezen mojega življenja, ampak nimam časa zdaj, januarja mogoče.

Predn sm prišel na Novo Zelandijo sem razmišlal neki v tej smeri – takoj ko dobim službo, bom šel nekam privat, je ceneje, svoja soba, več zasebnosti, luksuz. Zdaj ne pomislim več na to, tukaj smo kot familija – shiny happy people. Cel svet na enem balkonu. Toliko različnih ljudi, vsak z svojimi štorijami od doma ali potovanj. Američan iz Teksasa, ki niti fizično ne prenaša Amerike in ima vsak dan na zalogi kako res za crknit smešno zgodbo, me je prosil, če mu dam mal naše muzike. Sm mu naredo miks in je rek, da mu je najbolj všeč tista ta rararara rarara. Sem ugotovil kasneje – Oda gudeku (Mi2 & Frajkinclarji). Človek ma okus. Druga zanimiva oseba je Estonec, ki živi roknroll lajfstajl. Že več kot tri leta od doma, fizičari po Avstraliji in Novi Zelandiji, služi mastne dnarje in tudi lepo zapravlja. Tudi on pripoveduje zgodbe, da skor ne morš verjet no. Obema je skupno, da skadita enormne količine trave, tu zravn lahk pripnem še ene pet drugih. Ne morm mimo Belgijca, ki je prvi dan šel peš iskat službo in tri ure hodil v napačno smer. Nato je šel z nami naslednji dan z avtom izpolnit prijavnico in ko so ga čez čas poklicali, da mora prit na delo, je priletel na balkon in skočil v zrak. Zgledal je tako vesel, da smo mislili, da je nategnil kako res dobro domačinko. Kasneje nam je povedal, da je dobil delo. Naslednji dan je ves žalostn prišel domov in povedal, da so meli samo učno uro, delo pa se začne čez en mesec. Na četrtem mestu pa so Nemci, ki niso niti zanimivi niti smešni, se pa vseen dost hecamo na njihov račun.

In vožnja po levi? Sem se malo zmotil. V enem tednu sm naredil s službenim pick-upom (s katerim se lahk pripeljem domov pred hostl in izpadem res frajer) okol štiristo kilometrov in se mi zdaj zdi, da je desni volan bolj logičn kot levi. Enkrat sm s traktorjem vlekel po glavni cesti avto (zato je tisti lok spredaj in ne, ni crknil), na njega pa priključeno še prikolico z vodno črpalko. Za kaj takega verjetno nimam izpita, v Sloveniji bi me verjetno zaprli, ampak če šef reče, da je OK pol je OK.

P.s.  saj vem, ni fotk, nimam cajta pozirat, niti nisem v stanju, da bi blo primerno. Neki sm jih že vrgo na FB profil. Bom naslednjo nedeljo menda fraj, kar pomeni ena nedelja od dveh v mesecu, ko sem fraj in bom takrat šel malo fotkat, če ne bo scalo.

Skoraj vsak začetek delovnega dneva zgleda nekako tako

Fensi traktor vredn okol 180 tisoč evrov