Zgodba leta

Za kratek čas sm poniknil kar se bloga tiče, december (veseli) je tudi pri nas. Podiram rekord za rekordom (definitvno ne pivski), delavski. Prejšnji teden se je na mojem računu nabralo 72! delovnih ur, I role! Kljub vsemu še vedno stojim dokaj pokončno, še zmeraj se smejim, še zmeraj skočim iz mesta v zrak pol metra (sonožno), smisel za humor me še ni zapustil, vsak dan jem kornfleks in pijem džus, ob večerih pa kot član The Rotten Apple Gentlemen's Drinking Cluba spijem kakšno pivce, pa ne za živce, za žejo in ker si zaslužim.

V službi je fajn, lepo je imeti delo. V uporabo sm dobil novi traktor, John Deere 6920, na komandni plošči štirikrat več stikal in ročk kot na ostalih, sm moral na začetku kar dobro premislit kaj bom stisnil. Klima, mp3 radio, štiriindvajset prestav naprej in nazaj, trije displayi. Šef si je prešnji tedn privoščil skupinico štirih backpackerk, ki so mu malo oplele njive. Valda jih je hodil nadzirat vsake pol ure, lisjak stari. Je prav pasalo malo družbe v službi, pa ne te od starega godrnjača, ampak…nooo, sj vam je jasno. Z nadrejenim sva vsak dan v boljših odnosih. Pa ne da sva bla kdaj skregana. Ker zadnje čase res dobro delam, ker ga dostikrat vidim, kako je zadovoljen ko pride kdaj v kontrolo, si ga od časa do časa lahk tud malo privoščim. Dva tedna nazaj se je poslovil od svojega starega pick-upa, za katerega je pravil, da je to to, da je vse ostalo sranje. In ko me je prvi dan vprašal kaj vozim doma, sm mu rek da Mazdo. Je pluno čez ramo in s posmehom dejal, da vse kar se začne na M, je zanič. In zdaj si je kupil Mitshubishija. En tedn po ena šala na dan. Drugače pa je stari res prava sabla. Bi mu kdaj pojamral, da me kaj boli, da bom glih glih zdaj zaspal sred čebule na njivi, ampak ker vem, da sam dela še več kot js, sm tiho in kadarkoli me vpraša, če še mam energijo, če bom lahk delal v nedeljo, mu samo ustrelim nazaj, da ja, ni problema. Ni nek idiot, ki bi samo pametoval, izkoriščal in na koncu še kaj odbijal. Najbolj pomembno je, da je delo narejeno tako kot mora bit. Nikol me ne sprašuje o urah, tu maš list pa napiši kolk si delal vsak dan. Zmeri napišem pravo cifro, fair play, win win.

V "bajti" so pred božičem nekateri že končali z delom za to leto, predvsem otroci (tinejdžerji) in se ga temu v čast lepo zdelali. Zanimivo jih je bil opazovat, ker jih praktično nikdar nismo vidli, da bi kaj šluknili. Pa ne zato, ker so tako mladi, verjetno je bil razlog v tem, da so vsakodnevno vlagali ogromno energije v vso to peko in pripravo špagetov, makaronov, tortelinov… Ostali smo počakali na dva prosta dneva ob božiču. Jason (lastnik hostla) nam je častil božično večerjo, kar dosti šampanjca in ta dan preživel z nami. Lepo od njega, malo je takih. Jagnje, in to celo, so modeli, ki se doma ukvarjajo s kuho profesionalno, vrgli na zato priložnost ekstra velik žar, na druga dva pa krompir in ostalo zelenjavo, sadje, itd.. Men se je praznovanje božiča bolj zdelo kot praznovanje novega leta, začeli zjutraj, končali zjutraj (naslednje jutro). Po večerji je sledilo obdarovanje, secret santa. Vsak je moral za eno osebo kupit darilo, zavit, vrečt pod "slutty christmas tree". Božiček, ki nam je zaželel merry fucking christmas in mel ob sebi dve "slutty jelenčici", je od vsakega zahteval, da zanj zapleše, zapoje, naredi kaj posebnega. Travis je breakdancal, dosti deklet je v zameno za darilo pritisnilo svoje joške ob božička, ga objelo, dalo lubčka na ličke, tam pa tam mu je kdo prines pir, od enga je dobil celo zvitek travarice, nekaterim je blo nerodno in nikakor niso mogli kaj spravit iz sebe, sam pa se odplesal par korakov shuffle danca, brez glasbene spremljave, kakopak.

Včeraj, zgodaj zjutraj ob enajstih, sva z J.P.jem skočla na Te Mata Peak, z avtom do vrha kolkr se le da, klima na ful, zgražanje nad ostalimi, ki v tej vročini pešačijo navkreber. Večer pred tem sem gledal vremensko napoved in napovedali so ogromno dežja. No in pol se zbudim in vidim jutro brez oblačka. Ti vremenoslovci so, kaj naj rečem, face. Res me zanima, kdo jih še jemlje resno. Po vrnitvi iz čudovite razgledne točke, sva si privoščila pregrešno drago kavo v Havelock Northu in rekla par besed o tem, da življenje zaenkrat niti ni tk slabo.

Popoldne pa sva se z Artyomom iz Latvije odpravila do Maraetotara Falls, mal skočla v vodo (jebeno mrzlo), se furala okol po deželi (šef mi je dovolil, da lahk služben avto uporablam tud za kratke tripe), naredla par fotk. Me je vprašal, če mi Slovenci znamo igrat nogomet?! Valda znamo, Italijane smo enkrat nabili in potem remizirali proti Estoncem. Skratka dan kot se šika, lahk se ga tud vika.

Leto gre h koncu. Včasih premišljujem. Sladko grenko leto, ampak to je življenje. Treba ga je jemat s celo žlico, s ta vlko, za vsak slučaj, ker nikol ne veš. Vesel in hkrati ponosen nase, da sem končno odrinil. Prijeten občutek. In kaj si želim v novem? Veliko ljubezni, malo stvari. In da bi prijatelj in sosed obenem, ki je imel pred dobrim letom res smolo, končno ozdravel.

Vse dobro tudi vam, družina, prijatelji & prijateljice, dostopovci, bivše punce, znanci in sledilci.