Takšne in drugačne štorije

Ko sm se dans vozu okol po Hastingsu, se mi je nasproti pripeljal avto v katerem je na prednjem sovoznikovem sedežu sedel pes in držal glavo ven skozi okno. Sm se prijetno nasmejal in za trenutek pomislil, kake težave bom mel, ko se vrnem nazaj v Slovenijo, kjer je kaj takega strogo proti zakonu. Nimaš kaj, kazen, vsaj dvesto prešvicanih evrčkov. Morš met skor Volvo karavana, zadaj mrežico in ni da ni, da ustreza vsem našim zakonom. In milijon ostalih neumnih predpisov, ki jih mamo doma. Te nadute »bistroumneže«, ki pacajo skup zakone pri nas, bi najraje postavil v vrsto in vsakemu primazal eno vzgojno ter jih vse po riži poslal v malo šolo kmečke logike. Tu je bolj na izi. Za služben avto ne rabim nobenih potnih nalogov izpolnjevat in zravn študirat kje vse sm se vozo tisti dan, kolk bencina sm pokuro, kje sm se neopravičeno ustavo, si kupo lučko in to nobenemu povedal. Tu maš kjluče, ko boš pa rabo nafto pa samo reči, pa ti natankamo. Prejšnji tedn se mi na eni vaški cesti prpele nasproti policaj, si mislim pizda zdaj bo spusto sireno, lej ka vse mam zadi na traktorju prklopljeno, me stisne za trenutek pri žepu. In kaj se je zgodilo??? Pomahal mi je kao serbus, vidim, da delaš, ti ne kradeš, ti si OK. Če bi me ustavo, bi se mi verjetno opravičil, da mi krade čas in da ni hoto nič slabga. In dost je takih stvari, so mi všeč.

Na glavo postavljen svet v prazničnem času. Nikoli še nism doživljal t.i. veselega decembra v kratkih hlačah, obračanju meseka na grilu in razmišljanju ali bom mel ta vikend kaj časa, da skočim v vodo. Ne bom rek, da mi je to všeč, niti tega ne sovražim, je pa čudn občutek. V hostlu se pripravljamo na jutrišnji »Summer Party«. Lastnik je rek, da bo kupo dvesto litrov pira, še prej nas je vprašal, če smo za in seveda smo se vsi postavli proti temu, češ kam pa misli, da vse to pelje.
V enem tednu mam že tretjega cimra. Dva, ki sta zdržala vsak po tri dni, sta odšla neznano kam. Oba prišla v upanju, da bosta dobila delo, ga dobila praktično že na dan vselitve, naslednji dan oba jamrala in jokala kk je obiranje sadja zafukano in slabo plačano, tretji dan se izselila. Eden je celo poskusil zbežat brez plačila najemnine. Pravi pički. Včeraj je priš nov cimr, Japonc, ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj spoznal. Spoznala sva se, ko je ravno dajal stvari iz kovčka, js pa sm splezal skozi okno v sobo, ker zjutraj nism mel časa, da bi najdo ključ od sobe (glavno, da sm našo ključe od avta). Se nato pogovarjava zvečer, me vpraša, če jem suši, mu rečem da ja in da ni to glih kaj prida hrana zame. Se nasmeji in me vpraša, če hočem eno rolico z lososom. Še predn mu rečem, da nočm, mi jo vrže v postlo. Pogledam, primem in vidim, da je gumijasta rolica sušija, obesek za ključe. Se nasmejim in rečem arigato. Se mi še opraviči, da smrči, mu rečem, da js pa vsak dan vstajam ob petih in da sva si bot. Kasneje poslušam še mal muziko, slušalke v uhljih in slišim ta zvok. Model res SMRČI. Še dobro, da sm vsak dan tolk utrujen, da lahk vseen zaspim. Prejšnji vikend nism čutil niti potresa 6.3 stopnje, resno.

V službi sm ta tedn blestel. Če je bil prvi teden zajeban, drugi fajn, tretji za popizdit jeben (zato sm dobo fraj vikend), je bil četrti tk ko more bit. Vse je šlo gladko, nič nism zajebal, šef je vsak dan rek to je to. Medtem, ko res dosti folka v hostlu jamra, da je obiranja sadja neke vrste suženjstvo (Travis je cel postopek natančno in na duhovit način opisal na svojem Blogu), se mam sam res fajn na delu. Daleč od tega, da bi blo lahko, se pa fajn počutim, ko zvečer končam in dejansko vidim, da je nekaj drugače, zato ker sem celi dan švical. Folk se enostavno premal zaveda, kolk truda je treba vložit, da nekaj zraste iz zemlje in je za pojest. Za večino je to bol tk, da se oblečejo v najlepšo trenirko, se odpeljejo v šoping center v fensi novem avteku, ki ga dejansko ne rabijo po drugi strani pa rabijo, da pokažejo kk zafrustrirani so, in ki za parkrat presega njihove zmožnosti, tako odplačevanja kredita kot upravljanja z njim, na koncu pa še pičkarijo v trgovini, kk je vse drago. Tu je btw. stanje na cestah dost drugačno. Vsaj sedemdeset odstotkov avtov je starih petnajst let, japonskega izdelave in vsi se lepo vozijo. Ne izsiljujejo, ne trobijo, ne žugajo z rokami. Dekleta ne furajo malih plastičnih avtekov, ampak Landcruiserje, Legacyje, Rav4, tud pick-upe.  Čist rajcig za pogledat. 

Aja, zadnje čase delam deljen delovni cajt,  tk da sm popoldne vsaj dve ali tri ure fraj, tk da lahk vmes skočim domov in si skuham kosilo kot normaln človek. Nemci (sedaj ne pečejo več samo kruha, ampak tudi piškote) so v tem času še v sadovnjakih, js pa doživljam kulinarične orgazme v kuhinji. Če sm lačn, ne morm delat, če ne morm delat, je šef tečn, če je šef tečn, ne bo nič Cookovih otokov in podobnih brezveznih placov na tem planetu.

Dragi, zvesti prijatli, familija in pes – pogrešam vas. Noben me ne vpraša, kje bom letos za novo leto.

Dobrote iz žara, ki jih je za nas pripravil Roven

Sm se učil od najboljših kuharc

Šetnja po ne najbolj za dol past plaži

Dobro jutro