Sorry, nimamo fraj postle

Neki časa sem bil tiho, pa kaj…prišel sem v hostel, kjer težko najdeš mir za kakršnokoli razmišljanje in pisanje.

Še prej pa trije ne preveč razburljivi dnevi v Taupu, z izjemo vožnje z biciklom skozi »džunglo« do Hukka Falls (če boste slučajno kdaj na tem koncu sveta – tole turo morate odgonit), kjer sem srečal skupino Japoncev. Večinoma si jih predstavljamo kot pol metra manjše od nas, izjemno organizirane (baje se je dobro postaviti za njimi v vrsto na letališču) in s temi malimi kamerami srebrne barve okoli vratu. No, nič več malih kamer, zdaj imajo najbolj hude DSLR fotkiče in ni govora o kakih kit objektivih. Skoraj vsak ima v roki ali na rami še monopod ali tripod (tud ženske). Mi je bilo kr malo nerodno s svojim »vstopnim« modelom šklocat naokol.

Drugače pa v Taupu luksuzen hostl tako kot v Aucklandu, za mali denar in upraviteljico, ki je imela zame več  vzdevkov, kot so si jih bile sposobne izmislit vse bivše. Hello dear, hey suggar, oohh sweetie, yes my love, honey!!!…to je deset odstotkov najpogostejših, ki sem jih slišal v treh dneh. Če bi bil tam več kot tri dni, bi se mi zmešalo od tega.

Iz Taupa sem se v sredo odpravil v Hastings. Všeč so mi te vožnje z busom. Ni potrebno bit na kaj pozoren in smrtno resno skoncentriran, lepo se naslonim nazaj, na sosednjem sedežu imam cel kup krame, da ja ne bi kdo poskušal prisesti, iz slušalk prihajajo najboljši komadi Simona in Garfunkla.

Po  tej uživanciji sem prispel do hostla, kjer me je pozdravil receptor s »hello buddy, what's up, you're looking for a room?« Jaaa, valda iščem sobo, nisem priš po sladoled!
In reče mi, da ni šans, da so polni in da mu je zlo žal. Bi sprejel to njegovo žalost, če ne bi sobe rezerviral že avgusta. Po rahlem besednem fajtu sem dobil sobo za dve osebi namesto tiste za štiri osebe, ki sem jo rezerviral, po ceni tiste za štiri. I won.

To je najslabši hostel od vseh štirih v katerih sem bil do zdaj v Novi Zelandiji. Moj jogi ima obliko črke U, čutim vse late pod jogijem, ko hočem pogledat film v postli, morm podložit na eni strani pod laptop beležko (uno ta debelo z gumico, hemingwaya), ampak gre. O tuših ne bom, tud o wc školkah ne. Saj vem, če bi imel možnost odslužiti obvezni vojaški rok, ki so ga malo pred nami skenslali, se ne bi nič pritoževal.

So pa ljudje tu face…od lastnika hostla naprej. Igrat biljard z Japoncem, ki je pred tem spil flašo in pol vina in brez palice ne bi mogel niti stati, poslušat Angleža in Škotinjo, ki ob dveh zjutraj na ves glas vpijeta drug na drugega (nekaj o neodvisnosti) in uporabljata vse možne izpeljanke besede fuk, se v »športnem« Nissanu zraven Kanadčanke vozit na plažo in tam igrat fuzbal z Mehičanko, ki brca z levo in desno, ter si podajat frizbi s Čehoma, ki sta več kot pol dneva preživela v vodi, tisti svinjsko mrzli, eden od njiju je imel celo neko desko zraven, oba poznata Zrće.  Kul, a ne.

Glede hrane, ki se proizvaja v hostlih, mi nikol ne bo jasno - špageti tu, makaroni tam, paradajz in kečap everywhere,  če to ne, kebab čez cesto. Kk to, da si noben ne vrže enga normalnega kosa mesa na ojgn? Stane enako. Je pa res, kolikor sem do zdaj spoznal, da je NZ kuhinja tako v pizdi, da je tu najbolj užitna hrana v restavracijah, ki jim bi morali pri nas skenslat »bone«.

Že več kot mesec nisem opravljal kakšnega plačanega dela oz. dela nasploh, kar mi nekak ne paše al pa nisem navajen več, zato sem danes začel iskati delo. Upam, da se najde kaj (plačanega), ker lajf tukaj je 2x dražji kot doma. Če ne, pa že imam vabilo za novo-letno zabavo v Sloveniji (LOL).  Življenje je drag šport.