Na glavo postavljen svet v prazničnem času. Nikoli še nism
doživljal t.i. veselega decembra v kratkih hlačah, obračanju meseka na grilu in
razmišljanju ali bom mel ta vikend kaj časa, da skočim v vodo. Ne bom rek, da
mi je to všeč, niti tega ne sovražim, je pa čudn občutek. V hostlu se
pripravljamo na jutrišnji »Summer Party«. Lastnik je rek, da bo kupo dvesto
litrov pira, še prej nas je vprašal, če smo za in seveda smo se vsi postavli
proti temu, češ kam pa misli, da vse to pelje.
V enem tednu mam že tretjega cimra. Dva, ki sta zdržala vsak po tri dni, sta odšla neznano kam. Oba prišla v upanju, da bosta dobila delo, ga dobila praktično že na dan vselitve, naslednji dan oba jamrala in jokala kk je obiranje sadja zafukano in slabo plačano, tretji dan se izselila. Eden je celo poskusil zbežat brez plačila najemnine. Pravi pički. Včeraj je priš nov cimr, Japonc, ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj spoznal. Spoznala sva se, ko je ravno dajal stvari iz kovčka, js pa sm splezal skozi okno v sobo, ker zjutraj nism mel časa, da bi najdo ključ od sobe (glavno, da sm našo ključe od avta). Se nato pogovarjava zvečer, me vpraša, če jem suši, mu rečem da ja in da ni to glih kaj prida hrana zame. Se nasmeji in me vpraša, če hočem eno rolico z lososom. Še predn mu rečem, da nočm, mi jo vrže v postlo. Pogledam, primem in vidim, da je gumijasta rolica sušija, obesek za ključe. Se nasmejim in rečem arigato. Se mi še opraviči, da smrči, mu rečem, da js pa vsak dan vstajam ob petih in da sva si bot. Kasneje poslušam še mal muziko, slušalke v uhljih in slišim ta zvok. Model res SMRČI. Še dobro, da sm vsak dan tolk utrujen, da lahk vseen zaspim. Prejšnji vikend nism čutil niti potresa 6.3 stopnje, resno.
V enem tednu mam že tretjega cimra. Dva, ki sta zdržala vsak po tri dni, sta odšla neznano kam. Oba prišla v upanju, da bosta dobila delo, ga dobila praktično že na dan vselitve, naslednji dan oba jamrala in jokala kk je obiranje sadja zafukano in slabo plačano, tretji dan se izselila. Eden je celo poskusil zbežat brez plačila najemnine. Pravi pički. Včeraj je priš nov cimr, Japonc, ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj spoznal. Spoznala sva se, ko je ravno dajal stvari iz kovčka, js pa sm splezal skozi okno v sobo, ker zjutraj nism mel časa, da bi najdo ključ od sobe (glavno, da sm našo ključe od avta). Se nato pogovarjava zvečer, me vpraša, če jem suši, mu rečem da ja in da ni to glih kaj prida hrana zame. Se nasmeji in me vpraša, če hočem eno rolico z lososom. Še predn mu rečem, da nočm, mi jo vrže v postlo. Pogledam, primem in vidim, da je gumijasta rolica sušija, obesek za ključe. Se nasmejim in rečem arigato. Se mi še opraviči, da smrči, mu rečem, da js pa vsak dan vstajam ob petih in da sva si bot. Kasneje poslušam še mal muziko, slušalke v uhljih in slišim ta zvok. Model res SMRČI. Še dobro, da sm vsak dan tolk utrujen, da lahk vseen zaspim. Prejšnji vikend nism čutil niti potresa 6.3 stopnje, resno.
V službi sm ta tedn blestel. Če je bil prvi teden zajeban,
drugi fajn, tretji za popizdit jeben (zato sm dobo fraj vikend), je bil četrti
tk ko more bit. Vse je šlo gladko, nič nism zajebal, šef je vsak dan rek to je
to. Medtem, ko res dosti folka v hostlu jamra, da je obiranja sadja neke vrste
suženjstvo (Travis je cel postopek natančno in na duhovit način opisal na
svojem Blogu), se mam sam res fajn na delu. Daleč od tega, da bi blo lahko, se
pa fajn počutim, ko zvečer končam in dejansko vidim, da je nekaj drugače, zato
ker sem celi dan švical. Folk se enostavno premal zaveda, kolk truda je treba
vložit, da nekaj zraste iz zemlje in je za pojest. Za večino je to bol tk, da
se oblečejo v najlepšo trenirko, se odpeljejo v šoping center v fensi novem
avteku, ki ga dejansko ne rabijo po drugi strani pa rabijo, da pokažejo kk
zafrustrirani so, in ki za parkrat presega njihove zmožnosti, tako odplačevanja
kredita kot upravljanja z njim, na koncu pa še pičkarijo v trgovini, kk je vse
drago. Tu je btw. stanje na cestah dost drugačno. Vsaj sedemdeset odstotkov
avtov je starih petnajst let, japonskega izdelave in vsi se lepo vozijo. Ne
izsiljujejo, ne trobijo, ne žugajo z rokami. Dekleta ne furajo malih plastičnih
avtekov, ampak Landcruiserje, Legacyje, Rav4, tud pick-upe. Čist rajcig za pogledat.
Aja, zadnje čase delam deljen delovni cajt, tk da sm popoldne vsaj dve ali tri
ure fraj, tk da lahk vmes skočim domov in si skuham kosilo kot normaln človek.
Nemci (sedaj ne pečejo več samo kruha, ampak tudi piškote) so v tem času še v
sadovnjakih, js pa doživljam kulinarične orgazme v kuhinji. Če sm lačn, ne morm
delat, če ne morm delat, je šef tečn, če je šef tečn, ne bo nič Cookovih otokov
in podobnih brezveznih placov na tem planetu.
Dragi, zvesti prijatli, familija in pes – pogrešam vas.
Noben me ne vpraša, kje bom letos za novo leto.
![]() |
| Dobrote iz žara, ki jih je za nas pripravil Roven |
![]() |
| Sm se učil od najboljših kuharc |
![]() |
| Šetnja po ne najbolj za dol past plaži |
| Dobro jutro |



Stari kje boš za novo leto? :D
OdgovoriIzbrišiSicer pa dokler nisi mene slišal, nisi še slišal smrčanja :D - čeprav zgleda da popuščam po izkušnjah iz Dunaja :(
PS čas je da eno zažicaš, ker skoraj preveč navdušeno pišeš o hrani :p
Hehe...pojma nimam kje bom, hvala, ker si me vprašal. ;) Ti, že veš? :)
OdgovoriIzbrišiJo, mogoče pa "santa" prpele kako na sankah! :D
Nisem se poglabljal v to ker mislim da sem podzavestno dejansko pričakoval konec sveta :D, sedaj mi pa že celi čas gre po glavi tista od Power Dancerk - ni še konec ne :p, kateri se je ravno pridružil še maček :(
OdgovoriIzbrišiJebeš sanke, na traktorju bo prišla ;)
Dobro delas GP, kje bomo za novo leto?
OdgovoriIzbriši